2023 – Miriam Drev: Zdravljenje prednikov in Iva Jevtić: Milost

Veronikino nagrado 2023 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je Mestna občina Celje po izboru strokovne komisije podelila Miriam Drev za pesniško zbirko Zdravljenje prednikov (Hiša poezije) in Ivi Jevtić za pesniško zbirko Milost (Kud AAC Zrakogled)

Foto: Lea Remic Valenti

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov (Književno društvo Hiša Poezije)

V sreči smo si podobni, v nesreči različni, je zapisal velikan ruske pisane besede; podobni pa smo si tudi v stremenju, kajti kot prvoosebna lirska subjektka šeste pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov tudi vsak od nas išče kraj, kjer bo zaril želod v prst – ko ta le ne bi bila suha, ko ta le ne bi bila trda. Avtorica, ki je skozi dolgoletno prakso ustvarila enega najobsežnejših prevodnih opusov slovenske literarne krajine, ob tem pa se uveljavila tudi kot pesnica in pisateljica, v Zdravljenju prednikov s prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti »shranjeni smo drug v drugem«, pravi. Ob pesničini tematski osrediščenosti se znajdemo pred predniki – »cela vrsta jih je, tistih od prej« –, ki pred nas stopijo izčiščeno, a nikakor reduktivno, temveč večplastno in kompleksno; petič noseča Frančiška, »po kateri nihče ni podedoval imena«, s spetimi lasmi pred fotografom sedi zbrana. »Erotično življenje njenega moža je redno; eden od otrok boleha.« Pesmi ne nosijo naslovov, kar jim omogoča, da jih lahko beremo bodisi posamezno bodisi cele sklope kot eno dolgo pesem, to pa daje zbirki vtis izvirne zaokroženosti.
Intimno (oziroma osebno) in univerzalno (oziroma zgodovinsko) resnico, vsidrano v arhetipsko osnovo, pa tudi teže, ki se kotalijo iz roda v rod, avtorica prepričljivo ubesedi v pesmih, ki se kot premišljeno zasnovana razširjena metafora v svoji formi približujejo pesmim v prozi in v katerih se lirično nemalokrat umika pripovednemu, ob tem pa nakaže, da jih je zapleteno, a nujno presegati. V ne memoarskem, temveč skorajda albumskem spoju podob preteklosti in sedanjosti, se razpirajo mesta, ki v podrobnostih razkrivajo vso resnico – in bolečino – bivanja. Kajti tudi ko želod zakopljemo »globoko v tla, v imenu trdovratnosti življenja, rasti,« za premnoge od nas zgodovina in osebna preteklost v naprej izgubljeni tekmi s časom slej kot prej postaneta »samo svaljki v paradižnikovi omaki, ki jih imaš za kosilo«. V zbirki Zdravljenje prednikov smo priča nadgradnji avtoričine poetike, obenem pa zaradi cele vrste vprašanj, ki jih s pomočjo bogatega podobja pretanjeno odpira pred bralstvom, sodi zbirka med pomembnejše v produkciji sodobne slovenske poezije.

Iva Jevtić: Milost (KUD AAC Zrakogled)

Kako napisati pesniško zbirko, v kateri se na različne načine vzpostavlja razmerje do milosti, a se ta ne omeni z besedo niti enkrat, postavi pa se jo samo v naslov? Ivi Jevtić je to uspelo v drugi pesniški zbirki Milost, ki prinaša v slovensko pesništvo veliko neprecenljivih novosti. Ne samo da je naslovna beseda – milost – kar pesniški princip in tematsko nadaljevanje njene prve pesniške zbirke, Težnost, tudi same pesmi so grajene na poseben način. Njihova  pravokotna oblika, ki le navidezno deluje formalno zaprto in dokončno, skriva veliko »okroglih« misli in odprtih podob: avtorica jih v pesmi Ruševine imenuje »divje čipke«. To bi lahko bila metafora za pesmi celotne zbirke oziroma za večino lirskih skic, prepletenih s pripovednimi zasuki in esejiziranimi podobami tako, da stkejo različne plasti v novo, občutljivo estetsko tkanino. Vse časovne ravnine – preteklost, sedanjost in prihodnost – se namreč gradijo z različnimi razpoloženji in perspektivami, na primer objektivnost in subjektivnost, profanost in sakralnost, magičnost in mističnost, individualnost in kolektivnost …Mrežasti vzorci čipk niso stkani samo iz vseh časovnih ravnin ter različnih razpoloženj in perspektiv, ampak tudi iz vseh treh zvrsti, lirike, epike in esejistike, ki vpletajo poleg  izvirnih že znane niti, vzete iz kulturne zakladnice: tiran Falaris, stari Grki, Schreber, Loara, Gilgameš, Daniil Harms, poboj konj na Krimu … Poleg inovativnosti in polisemičnosti je v Milosti presežna tudi lepota sublimnosti, na primer simbioza človeka in psa v pesmi Molk ter ugnezdenost lezbičnega para v kitu v  pesmi Kit. Ne samo podobe, ki jih različne niti tkejo, tudi pomeni so premakljivi in odpirajo poezijo Milosti kvalitetni večpomenskosti, v kateri se brišejo meje med simbolom, metaforo in alegorijo, a kljub temu omogočajo brati nekatere misli kot aforizme: »resnica boli, ko si brez kože« (Koža), »vsi drhtimo in nikomur ni mar« (Vsi), »onkraj niča je še nič, ki se spomni, da bi moral biti nekaj« (Cekini). Pesmi v zbirki Milost iščejo vrzeli, ki jih lahko zapolnijo le dovolj občutljivi bralci, hkrati pa se prav v teh prostorih briše meja med individualnim in kolektivnim. Vse izpostavljeno kaže, da je Milost velika dragocenost sodobne slovenske pesniške zakladnice.

Alojzija Zupan Sosič, predsednica komisije

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Sergej Harlamov s pesniško zbirko Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (Literarno društvo IA), Nevenka Miklič Perne s pesniško zbirko Pogovor s stvarmi (Kulturni center Maribor) ter Gregor Podlogar s pesniško zbirko Atlas (LUD Šerpa)