2023 – vse prispele pesmi

– po vrstnem redu prijav –

SANJE

Sanjam o toplini,
ko skozi vlažno šipo
in prazne oči
zrem v svet izven dosega.

Sanjam o oddaljeni bližini,
o spominih na obalo,
ki sva si jo vzela za svojo.
Sanjam o pomolu, ki mi je dal prvi okus pobega.

Razprto dlan prepletem s tvojo
in zatisnem z roso ovenčan um.
Kajti, kdo sem še jaz in kdo-le ti,
ko več ne sanjava – čisto vsega?

Jure Ipavec
Gimnazija Nova Gorica

Deževni dnevi

Všeč so mi nevihtni dnevi.
Všeč mi je, ko nebo zatemni in zvok dežnih kapelj,
ko se srečajo s tli, napolni prostor okoli mene.
Prinesejo mi tolažbo in mir.
Všeč so mi nevihtni dnevi, ampak grmenje mi to odvzame.
Vzame mi tolažbo in mir in za sabo pusti hladen opomnik
na zaloputnjena vrata in kričeče glasove.
Dež vzame kletvice usmerjene vame in grmenje
prinese nazaj modrice in boleča lica.
Solze in prosjačenje.
Všeč so mi nevihtni dnevi, ker me spomnijo
na kaj bi lahko bilo, ampak ni.

Klementina Kavčič
Biotehniška šola Šempeter

nominirana pesem

PUSTI MI, DA SEM SPET OTROK

Kako lahko rečem, da sem človek,
ko pa sem le nekaj več od izrezane oblike.
Z obraza se mi luščijo kosi gline,
spodaj pa človeška koža.
Nalepim si jih nazaj na lica.

Vrtnice silijo po steni lope,
češnjeve veje kukajo skozi okna,
kot da hočejo s svojo prisotnostjo razbremeniti težo spominjanja.
Jaz pa sedim na umazanih tleh ter se pretvarjam, da sem odrasla.
Spomin je tako blizu, da se ga dotikam.
Sonce mi še vedno sije na otroška lica,
a ta ne pripadajo več otroku.

Spet sem majhna in svet je preveč tuj, da bi ga zares razumela.
Zdaj sem tu, a v resnici nisem nikjer, prepričana vase, dokler ne uzrem svojega neizrezanega obraza v ogledalu.
Nostalgija po času, ki ni nikdar zares obstajal.

Napočil je dan, ko se moj obraz ne premika več, poteze so se izoblikovale.
Lopa je polna šare in prahu in ni več mene, ki bi se igrala, da jo pospravljam.
V trebuhu me stiska od zavedanja.
Kmalu ne bo več prepirov in gledanja filmov in pospravljanja kuhinje po kosilu.
Vase vpijam še zadnje trenutke preteklosti, nitke so vedno tanjše
in jaz jih vlečem skupaj.
A čas mineva.

Zrem v kos posušene gline v svojih rokah.
Otroštvo se je odlepilo od mojega obraza.

Razčloveči me.
Pretvori me nazaj v glino.
Izbriši mi poteze obraza,
pusti, da se spet pretvarjam, da sem odrasla.
Mešala bom svoje zvarke z rožami in blatom ter pustila odtise rok na steni.

Pusti mi, da sem spet otrok.
Nočem še biti človek.

Alja Ažman
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana

Mentorica: Betka Pohlin

KAVA ZA DVA
Sprašuješ me, zakaj si vedno skuham kavo za dva, ko sem sama.
Ne vem.
Od nekdaj sem jo kuhala tako ‒
od nekdaj si jo ti kuhal tako.
A se še spomniš tistih zaspanih juter v nekem drugem svetu,
ko me je iz najinih pomečkanih rjuh dvignil prav ta posebni vonj
kave za dva?
Res ne vem zakaj.
Mogoče ‒ da lahko naredim samoto manj prazno.
Da pozabim, kako težko je dihati v eno.
Mogoče ‒ da ne čutim svojega gnijočega mesa,
kako umira od solz in bolečine.
Mogoče bom spet
končno
rabila še eno skodelico zate.

Nika Kurbašić
Šolski center Postojna

Mentorica: Mateja Rebec Hreščak

Človeku

Na stari krhki veji visoke zelene smreke
poseda siv progast ptič. Ni mu mar za voljo
ljudstva in domovine. Ni mu lažje kot meni;
četudi samo sedi in čaka, ne dočaka
boljšega življenja.

Tako čakam jaz in čakajo mnogi
na nekaj, kar bi nam polepšalo dan.

In nisem srečen; črni žrebec,
ki lebdi nad zasneženimi polji
ledene ukrajinske stepe.

Pa tudi žalosten nisem;
za čim naj bi žaloval,
saj nimam ničesar,
in me ne moti,
da nimam ničesar.

Človek,
lepo je živeti!

Nik Turk
Prva gimnazija Maribor

BOJIM SE TE DOTAKNITI

Bojim se te dotakniti.
Prijeti, kjer krvaviš, kjer je pomembno, kjer boli.
Strah me je te želje, sem
kot ogenj in voda.
In bojim se te dotakniti.

Sezi globoko vame
in našel boš nekaj lesketajočega, prelepega, ter to iztrgal,
kajti kaj sploh šteje, ko te pa ne morem ljubiti pravilno.
In bojim se te dotakniti.

Želim si, da bi ti lahko pokazal,
… da bi se bolj potrudil,
vendar moje tresoče roke in duša ti nista kos.

Mogoče ga ne bom nikoli našel.
Poguma, ki sem mu tako oddaljen.
Ker se te bojim dotakniti,
čeprav nisi niti strašen.

Samuel Gonza
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer

Mentorica: Tanja Bigec

ZVEZDNI TRENUTEK VEČNOSTI

Dajte mi platno,
za barvito zamisel –
zdaj, da ne mine!

Eva Maler
Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica

Mentorica: Lidija Brezavšček

25. marec
Pozabila sem kako zveni tvoj glas.
Spomnim se samo še barve tvojih las,
ki vidim jo lahko na slikah.

Sovražim, da spomin bledi.
Čeprav te več ob meni ni,
nočem, da ugasneš
med pozabljene ljudi.

Smešno kako še zmeraj zaboli.
Smešno kako hitro solza priteče
da takoj me v srcu zapeče

ko nekdo omeni mame.

Tonja Smole
Srednja šola Josipa Jurčiča

Mentorica: Dragica Šteh

nominirana pesem

KAM JE IZGINIL SVET?

Kam je izginil svet?

Se je razbil kot očetov najljubši pepelnik?
Razpočil kot balonček roza žvečilke,
ali se raztrgal kot poceni nogavica?

Kam je izginil svet?

Je ugasnil kot izgorela sveča?
Ga je preplavila melanholija in je utonil kot Titanik,
ali se je razlomil kot srce neljubljene osebe?

Kam je izginil svet?

Se je zadušil v plastični vrečki, ki ti jo je odpihnil veter?
Je ovenel kot podhranjen cvet,
ali ga je razžrl strup lastnega metka?

Prepozno!

Svet izginja
Mi pa z njim bledimo v sivino umetnih oblakov,
ki dišijo po jagodah.

Laura Volčanjk
Ekonomska šola Novo mesto

NEZNANI

Sonce je posijalo,
vdihnila je svež zrak,
ne vedoč, da je to zadnjikrat,
zadnjikrat, da se zbudi
in dan preživi
v soju luči.

Izmenjavala je besede, poglede,
upala, se spominjala, živela.
Zdaj ji to več ni dano.
In drugim tudi ne.
Kdo se je spominja?
Kaj je od nje ostalo?

Mi nikoli ne bomo vedeli,
smo predaleč stran,
od tam, kjer je živela,
od tam, kjer je zdaj.

Tam, kjer ni hrupa, bolečine,
večnega vprašanja:
kdo sem jaz?
Kaj me zaustavlja,
kako mineva moj čas…

Tinkara Kranjčevič
Gimnazija Brežice

Mentorica: Marjana Milekić

Jabolko

Sredi travnika tam med polji
raslo majhno je drevo
z belim cvetom in plodovi,
ki so paša za oko.

Sonce vsak dan nanj sijalo,
dež zalival ga skrbno.
Drevo pa raslo, se vejalo
in pognalo plodov sto. 

Gre tam mimo mlado dekle
in zagleda plod rdeč.
Se ga brani in upira,
a preveč ji je všeč

Tja do njega se odpravi,
da bi ga utrgala.
A preveč visoko je ta veja,
kjer je rdeča kroglica.

Se mračiti je začelo,
dekle je domov odšlo.
Al pozab’lo ni na vejo,
kjer je sladko jabolko.

V rani zori se odpravi
tja na travnik mlad pastir
in zagleda tam v daljavi
sadež mehek kakor sir.
Pride dekle spet k jablani.
Vidi tam pastirčka,
ki se jabolka ne brani,
jo v rokah že ima.

Hej pastirček, dekle pravi.
Tale sadež moj je že,
če nočeš jih dobit po glavi,
raje daj mi ga v roke.

Se lovita in kričita,
dokler ne omagata.
Jabolko si razdelita
in pod drevo ležeta.

Kar naenkrat je tišina,
se zazreta v nebo.
Gledata, kak boža sončeva toplina
to našo drago prekmursko zemljo.

Pa ji pravi fantič mali:
»Al bi moje dekle bilo?«
Pa ga gleda in se brani,
a postane njegovo jabolko.

Črt Hozjan
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota

Mentorica: Metka Prelog

TORBA

Tako kot zadrga
drži torbo skupaj,
jaz držim svoje
besede za zobmi.

Vsaka nit moje torbe
se prepleta z ostalimi,
ki tvorijo mojo
zgodbo in mene.

Vsak kvadrat na moji torbi
je druge barve,
nastane vzorec.
Drugačnih barv so
moji spomini,
moje želje in moje skrbi.

Moja torba nosi moja
pisala, moje zvezke
in moje skrivnosti.
Torba, ki jo nosim,
nosi tudi mene,
to, kar sem navzven
in kar skrivam za zadrgami
svoje duše.

Selma Hirkić
Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola

Mentor: Denis Škofic

MOJA MISEL

Moja misel
ni več moja misel.
Je odraz moje preteklosti,
je strah moje prihodnosti
in je bolečina moje sedanjosti.

Moja misel
ni več moja misel.
Je praznina, ki izvira iz notranjosti.
Na duši pušča mi sledi.

Melinda Duga

Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje
Mentor: Andrej Jenuš

IZBIRČEN OTROK

Potrebovala bi novo britvico,
pa ji ne bom povedala,
ker bo vedela,
da odraščam.
To ji ne bi bilo všeč.
Z njo bi si spraskala staro kožo,
polno vtetoviranih spominov,
da bi mi lahko zrasla nova,
še nedolžna koža.
Potem bi jo prosila, naj nanjo od zdaj naprej piše s svinčnikom.
Tako bom lahko vsaj poradirala,
kar mi ne bo všeč.

Potrebovala bi tudi novega fanta,
pa mu ne bom povedala,
ker bom zvedela,
da že od nekdaj nisem dovolj dobra zanj.
Všeč mu je edino moj vonj po potoniki.
Rekel mi je,
da sem kot dišavna svečka.
Tudi on je bil moja svečka v temi.
Ampak mislim,
da ne ve,
da je plamen sveč iz ogljikovih nanocevk.
Preveč jih lahko ustvari popolno temo.
Takšna tema je prevladovala med nama.

TO BOM POVEDALA SAMO TEBI.
Potrebovala bi novo sebe,
pa si ne bom povedala,
čeprav si takšna nisem všeč.
Maskara in puder ne prekrijeta nič,
zaradi česar bi se počutila lepšo.
Rada bi se ljubila tako močno,
kot je Ikarus ljubil sonce.
Rada bi bila to sonce.
Preveč ljudem sem se razgalila,
preveč napačnim ljudem,
da bi se lahko sploh spoznala.
Kdo sploh sem? Sem jaz?

Potrebovala bi novo
britvico,
fanta,
sebe.
Pa jim ne bom povedala,
ker bodo vedeli, kaj hočem.
Potem bodo to uporabili proti meni,
to bi me ubilo.

Potrebovala bi novo
britvico in
fanta in
sebe.

Ampak jim ne bom povedala.
Tudi te pesmi jim ne bom prebrala.

Ema Medved
Gimnazija Novo mesto

Mentorica: Ajda Gabrič

2:03

Krik v noč,
ekstatičen in živalski,
spuščen z verige
se strga iz rok in steče v ulico
in izgine za ovinkom.
Zavihtim se še enkrat –
kandelaber, moj jambor,
os nerodne, grobe piruete med čermi.
Daj, igrajva se pirate!
Bodi ti kapitan,
bom jaz tvoj papagaj.

Morje nočnega neba pljuska nad nama.
Zvezde se kopajo v valovih –
pazi, nasedli bova nanje.
Palubje kamnitega zidu se maje
in nagnem se čez ograjo
in nenadoma imam sanje
ujete v jadrih svojih podočnjakov,
padle so z neba kot midve,
in ujamejo se in polzijo mi po vratu
in kapljajo na tlakovce,
sladoledne sledi po koži
v žgoči vročini z oblaki zakrite lune.

Dvoje siren, dvoje galebje predirnih glasov
se smeje v globinah speče galaksije
in za trenutek je svet dober.

Izabela Letonja
Gimnazija Kranj

Mentorica: Bernarda Lenaršič

RAZGLEDNICA 

Lesena klop v parku je oblazinjena z vonjem . . . . Ob njem
pregretih borovcev. V pogledu, obrobljenem . . . sanjam.
z drevoredom jamborjev, se nastavlja mesto – . . . Čisto
prevečkrat obiskano, a še vedno neznano. . . . . . potiho

Preperelo tišino praznih ulic preglasi . . . . . . . me zbudi
melodija morskega. Galebji odmev . . . . . . . spev.
se med strnjenimi strehami uglasbi. . . . . . . . Sredi noči
Razpoke med tlakovci se v ritmu zapolnijo. . . poplavljajo

Vsak večer so skale oranžno objete . . . . . . . izpete
s svojimi sencami polnijo album potovanj . . . . misli nanj.
Na obzorju sonce išče školjke. Vse do jutra . . Pisma

Posvet treh ribičev na pomolu prekine . . . . . . iz tujine
naveza valov. Prepir razpiha ostri jugo. . . . . . vračajo uslugo
Skozi okno zdaj doma lovijo ulični šepet . . . . starih besed.

Maša Rjavec
Gimnazija Vič

Mentorici: Marjetka Krapež, Laura Repovš 

Starec

Po stari cesti, star gospod,
prejšnjih generacij rod.
Tava izgubljeno tam,
ne ve od kod, ne kje, ne kam.

Siv klobuk na glavi nosi,
podplati so mu čisto bosi.
Plašč njegov ga ne ogreva,
kljub temu otožno si prepeva.

Sam pri sebi se sprašuje,
zakaj usoda ga kaznuje,
da sam s seboj, brez kogar koli,
nesrečen tava naokoli.

Žiga Helbl
Biotehniška šola Maribor

Mentorica: Jasna Klasinc

Pesem

Oster veter piha
med vejami drevesa.
Z njega stresa snežinke,
ki premagano zaplešejo
proti svetlečim tlom,
a en sam listek – že davno posušen,
se vetru trmasto upira.

V zraku te noči snega
in mrazu ne voham;
v mojem nosu še vedno prebiva
medeni vonj po rožah,
ki bujno so cvetele tistega poletja.
Napenjam oči, vendar ne vidijo
pravljične zimske pokrajine;
v njih se namreč sveti
zbledel obris iskric,
ki so se nekoč kresale
ob pogledu na meni (takrat) najlepšo
sliko, lepšo od Van Goghovih sončnic –
tvoj obraz.
Spomnim se, kako sem povsod slišala
le zven tvojega glasu –
besede drugih so bile
zame tuje, nerazumljive.

Pomežiknem in sedaj mi
pred očmi plapola tisti zadnji listek,
na drevo pripet le še
z milimetrom peclja.
Globoko vdihnem … Izdihnem.
Veter utihne,
listek se v brezvetrju
počasi spusti proti tlom.
Rada bi ga ujela, a vem, da ne smem.
Pustim ga, da zaključi svojo pot.
Še enkrat ga pogledam
in odidem po poti naprej –
proti novi pomladi.

Nina Boštjančič
Gimnazija Ilirska Bistrica

Mentorica: Katja Koren Valenčič 

Ljubljena

Pred lubjem mudi se ne lipovemu listku umiti z dišavo nebo,
omamno oblači oblačno mu streho spleteno zeleno z višav.
Visoko pod krošnjo vijuga v dihu sinice rumene mirnó,
odveden s toplino, sapico milo, bo láhno obarvan rjav.
V sredi prizora kot prvi mineva, ogrinja njo v Evin kostum,
gosteje kapljaje žarek zaklal,
z zlatim tkanino prepaja.
Z razlitjem odseva, se medlo ozira,
vse globje preliva paleto naprej,
je nežna oblina, se spušča na tla,
se odpira sivini življenja portal,
lepota v stigmi spreminja se v dar.

Miha Jevšenak
Šolski center Velenje, Gimnazija

Dosežek
O, uspeh!
Dela mojega poguba,
kot največja je izguba,
ki skrbi,
grozi
in mi delavcu,
spati ne pusti.

Simon Premk
Gimnazija Šentvid

Tesnoba

Vse se je začelo, ko sem majhna še bila,
na travniku med rožami sem se igrala,
z glavo v oblakih sem po svetu hodila
in z nasmehom velikim sem radost vrnila.
Vse je bilo tako lepo, nisem vedela, kaj me še čaka
in že sem stopila v sobo mraka.

Dopolnila sem deset, ko vstopila sem v ta mračen svet,
ko sem se začela zavedati očetovih besed,
je tesnoba prišla na dan
in me posrkala v globok ocean.

Nabirala se je kot prah, ampak veliko hitreje,
pozabiti sem jo hotela, ker me ta občutek več ne greje.
Postala je hlad, ki se razrašča po mojem telesu kot temačen mrak,
razžirala me je od znotraj in mi jemala zrak.
Kričala sem v praznino, ko so hladne solze po licu tekle;
´´ne skrbi, saj bo še v redu´´ so mi rekle.
Slepo sem verjela iluziji željeni, ki me je tolažila,
da sem na tesnobo pozabila,
ampak tako konca ne bo, saj ta se bo znova vrnila.

Sara Ličen
Šolski center Nova Gorica, Biotehniška šola

nominirana pesem

Senca

Želim si imeti dvojčka,
nekoga ob meni, da me ujčka.
Da pozna me bolj kot lasten žep,
da je moj ščit in oklep.

Brez zadržka iskren je z mano.
Moj angel varuh, da b’di nad mano,
da je vedno ob meni,
mi pomaga s problemi.
Jaz je, a svoj,
meso in loj.
Je z mano, dok me ne dajo v pokoj.

Res si želim, želim imeti dvojčka.
Da misli kot jaz, ima vedno čas,
sonce tam, kjer stran je osojna,
v snegu zimi na veji sinička.

David Maks Zupančič
Srednja lesarska šola Ljubljana

Mentorica: Manuela Polanc

MLAKA KJER SE POSLOVIVA
”Ko bo sonce zašlo na vzhodu in ušlo na zahodu ,ko bodo zvezde sijale čez dan ,burja pa premikala drevje …. se boš vrnila k meni . ”

Ni vedno vsaka pesem lepa , a le ta je posvečena tvoji lepoti . 

Kjer se nahaja mlaka ,
tam so skrivnosti potopljene ,
pod zrcalno a nevidno vodo ,
najdene vse želje , nekdaj izgubljene . 

Pravi se , da voda skriva spomine ljubeče .
Poglej v njo , zazri se .
Naj ti mlaka razkrije odseve ,
odseve tvoje lastne sreče . 

Govorijo , da je mlaka skrita daleč od oči nam pogleda ,
»kje ?« se sprašujem .
»Le prisluhni mi , če res te to bega« 

Čez temen ta gozd ,
tam pot je speta ,
čez velika, hrabra drevesa ,
zmes se prepleta .
Zraven je reka ,
ki sonce odseva ,
ter zvok mogočne valovite vode ,
ki v ušesih odmeva . 

»Pojdi zdaj« je starka rekla ter se poslovila . 

Bilo je naporno ,
vendar tukaj konec je poti .
Le še en korak me loči , da pridem pote ,
že svetloba pogled mi slepi .

Prodrem skozi žarke ,
solze že po licu mi drsijo , ko zatiskam oči .
Naposled pogledam ,
kaj se je zgodilo , saj tukaj nič ni ?

Razočarano , upanje sem izgubila ,
želja , da nekoč nazaj te bom dobila .
Zgleda , da so zgodbe res le zgodbe .
Obrnila sem se … ter odšla .

A le tedaj …. 

Temen prazen prostor začel je žareti ,
povsod okoli mene , cvetlice začele so cveteti .
V tleh jarek z zrcalno vodo je nastal ,
kakor čista slana solza ,tam sijal .

Drevesa rasti so začela prav tako ,
Ko burja je objela krošnje kar močno .
Iz zahoda je sonce ušlo ,
in kar čez dan , zasijalo je zvezdnato nebo . 

”Ko bo sonce zašlo na vzhodu in ušlo na zahodu ,ko bodo zvezde sijale čez dan ,burja pa premikala drevje …. se boš vrnila k meni . ”

Občudovala sem lepoto ,
ko burja se je krepila ,
zazrla sem se v mlako , o ta moj odsev,
vrni se , povej : zakaj si me zapustila ? 

Meglica , moje oči ,
ponovno v temo je spremenila ,
dokler moje dlani ,
tvoja roka se je dotaknila . 

» Kakor vsaka zvezda ,prelepa si .«
Njen glas je rekel .
» Vedno bom s tabo , deklica moja ,
tam nad oblaki , nad soncem , zmeraj ob tebi , zavedno hči , bom mati tvoja . 

Hvala mama , živi nad soncem in nas varuj .

Tijana Biculjević
Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor

Mentorica: Melita Furlan

TA ČUDNI SVET

Na svetu živi mnogo ljudi.
A nismo si enaki, v vsakem
od nas druga iskra tli.

Nekaterim se vedno mudi,
drugi uživajo življenje
počasi in brez skrbi.

Nekateri živijo v vili
in za denar ubijali bi.
Drugi živijo vsepovsod,
brez denarja, mrzlih nog.

Nekateri z vodo škropijo povsod,
a v Afriki nimajo s čim si umiti rok.

A nad nami druga sila ždi.
Ogromno jih je večjih
kot smo mi.

O naši usodi ne odločamo mi,
tisti nad nami so lepši
in čistejših duš in krvi.

Vesolje govori,
kako in kaj.
Vesolje govori,
kje in kdaj. 

Vile zdravijo, angeli varujejo,
škrati se posmehujejo
in velikani praznujejo.

Tako je tam zgoraj,
spodaj in vmes.
Svet je zanimiv,
poln čudes.

Ta pesem je malo čudna,
tako boste rekli vsi.
A kaj je sploh normalno še v svetu, v katerem živimo mi?

Ula Meglič
Šolski center Novo mesto, Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola

Mentorica: Suzana Kumelj Bračič

nominirana pesem

Mentorica: Suzana Kumelj Bračič

Pravila?

Na mestu stoji.
Spomin na njega.
Tistega, ki se ni držal pravil.
V njem je videla nekaj, kaj?

Na mestu trpi.
Kdo je bil ta, ki je storil dejanje.
Tisto nekaj, kar ji je sprožilo potres.
Tisto nekaj, kar je potisnilo pravila.

Na mestu kriči.
Želi si teči, daleč stran od pravil,
daleč stran od ljudi, ki si lažejo iz oči v oči.
Ne more se premakniti!

Na mestu leži.
Želi si ostati in ne lagati.
Pravila med ljudmi NI in zato
mlada deklica še vedno sama stoji.

Tia Zanutto
Šolski center Ljubljana, Srednja strojna in kemijska šola