Slavnostni nagovor dr. Kozme Ahačiča ob Veronikinem večeru poezije

Spoštovane nominiranke in nominiranca, spoštovana zmagovalka male Veronike, spoštovana dobitnica zlatnika poezije, Silvana Paletti, cenjeno občinstvo, ljubitelji in ljubiteljice poezije.
Poezija je končni preizkus jezika.
Vsak jezik lahko opišemo najprej s slovnico, v slovarjih opišemo pomene posameznih besed. Nato opazujemo družbo, v kateri uporabljamo določen jezik, in tako lahko predvidimo še dodaten učinek.
Besede si znotraj jezika lahko predstavljamo kot znake. Vsaka beseda ima svojo slušno ali pisno podobno (npr. črke p, o, e, z, i, j, a) in svoj pomen (npr. poezija pomeni ‘literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem’). Pisna ali slušna podoba besede je lahko vezana tudi na več pomenov: zaporedje m, i, š, k, a lahko označuje ‘malega glodalca’, lahko pa tudi ‘električno napravo’. Nekatere besede nosijo s sabo tudi dodaten pomen, pisatelja lahko na primer slabšalno imenujemo tudi pisun, matematično bi to lahko opisali kot: pisun = pisatelj + slabšalno.
Do te ravni je jezik obvladljiv in omogoča dokaj uspešen slovarski opis ter dokaj uspešno komuniciranje.
A že v sami zasnovi jezika, še preden stopimo v svet poezije, stoji pojav, ki ga ne moremo opisati v slovarjih, a vseeno zaznamuje vsak jezik. Gre za dodatek k pomenu, ki ga strokovno imenujemo »konotacija«, poeziji pa omogoča igranje z najrazličnejšimi asociacijami: omogoča ji, da je njeno sporočilo nepredvidljivo.
Pojav konotacije, nekakšnega neobvladljivega dodatka k pomenu vsake besede, je povezan z našo vzgojo, prebranimi besedili, nanj pa vpliva tudi vsakodnevno dogajanje. Beseda dobi drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen. Beseda poplava nam na primer danes pomeni nekaj drugega, kot nam je še aprila letos. Beseda pomeni nekaj drugega ljudem, ki živijo ob reki, ali ljudem, ki nimajo stika z vodo. Beseda kovid ima danes manj intenziven pomen, kot ga je imela dve leti nazaj. Prvi znanstveno ovrednoteni primer problema množične spremembe v konotaciji posamezne besede poznamo iz leta 1969. Kot opisuje Umberto Eco v svojem Uvodu v semiotiko (1972), je neka znanstvena raziskava pokazala, da ciklamat, eno od tedaj zelo popularnih sladil, lahko povzroča raka. Jedi, ki so vsebovale ciklamat, so morali izločiti iz prodaje, strah pred ciklamatom pa je tako narastel, da so začeli trgovci in proizvajalce nekatere proizvode opremljati z nalepko »z dodanim sladkorjem«. In reklama je bila uspešna! Vsi vemo, da sladkor ni zdravo živilo in da ga zato v običajnih razmerah nihče ne bi reklamiral. A reklamiranje sladkorja se je obneslo, ker sladkorja naenkrat ljudje niso razumeli kot opozicijo ciklamatu, torej sladilu, ampak kot opozicijo raku.
Vprašanje: »Ti dam v kavo malo ciklamata?« je dobilo pomen: »Ti dam v kavo malo gotove smrti?«
Poezija lahko preizkuša takšne zmožnosti jezika kot nekakšen laboratorij. Nekatere povezave, ki jih vzpostavi poezija, so večne; nekatere lahko razumemo samo s pomočjo opomb, kadar prebiramo starejšo poezijo; spet druge povezave zaživijo v vsaki dobi in pri vsakem bralcu nekoliko drugače.
Navduševanje nad poezijo v osnovnih in srednjih šolah ima zato vlogo, ki seže dlje od poezije same: nauči nas, kako lahko jezik hote ali nehote deluje tudi v vsakdanjem življenju.
Poezija je izredno pomembna tudi zato, ker veča množico ljudi, ki znajo tvoriti in razumeti jezik na najvišji možni ravni. Tudi tiste pesniške zbirke, ki imajo malo bralcev, so pomembne, saj jeziku z drobnimi stopicljaji utirajo pot. In med njimi lahko kdaj pa kdaj odkrijemo celo bisere.
A še bolj odločilno je, da ima vsak jezik dobro in hkrati uveljavljeno poezijo. Ne samo poezijo, ki je objektivno dobra in ki jo poleg pesnika ter urednika prebere tudi žirija in ožji krog poklicnih ter prostočasnih ljubiteljev poezije. Vsak jezik mora imeti tudi poezijo, ki si lahko zagotovi več bralcev in pri tem ne zdrkne v ustaljene obrazce. Takšna poezija soustvarja jezik in z njim sooblikuje družbo.
Zato so nagrade, ki popularizirajo poezijo, tudi v današnjem času izredno pomembne. O poeziji se mora govoriti, da se jo bo bralo. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na moč sodobne informacijske družbe. Poezija mora med ljudi: danes jo lahko objavljamo na družbenih omrežjih, v obliki fotografij, filmčkov, lahko jo objavljamo na spletnih straneh, med nami bi morala živeti v popevkah, pošiljamo si jo lahko po sms-ih in elektronski pošti. Kakor ob pojavu knjige moramo tudi zdaj izrabiti vse priložnosti za promoviranje poezije. Vsak zapis o današnjem dnevu bi moral vsebovati tudi vsaj kako pesem nominirank in nominirancev.
Naj bom zelo konkreten, da ponazorim misel: V času, v katerem imamo neprestano občutek, da nimamo časa, bodo lažje preživele pesniške zbirke, ki bodo »izdajale« svoje »single« (kakor smo navajeni v glasbi), torej: izpostavljena besedila, ki so hkrati del zbirke in reklama zanjo – v tem smislu bodo morale biti urejene tudi avtorske pravice. Večina ljudi ne bo šla v knjižnico ali knjigarno, da bi ugotovila, ali so ji nominirane pesmi všeč. Ne bo šla. Z veseljem pa bo pesem prebrala na svojem elektronskem zidu. Navadili smo se, da reagiramo šele, ko dobimo elektronsko vzpodbudo, in to mora izkoristiti tudi poezija. Zaenkrat jo še dokaj sramežljivo držimo stran od digitalnega, kakor da bi se bali, da jo bo digitalni svet skvaril ali še huje – ukradel.
Kje je danes poezija pri bralkah in bralcih? Naj se poigram z verzi in naredim odgovor iz njih. Nominiranka Miriam Drev zapiše: »Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta,« nominiranec Sergej Harlamov doda: »Moja pesem je pričavanje trupla«, Iva Jevtić ima odgovor: »Enkrat te / prestreže Devica Marija, drugič / padeš na kup gnoja.« Nevenka Miklič Perne pa nas zdrami: »Tudi otroci v mestih imajo travnike« in Gregor Podlogar pokaže smer: »Namesto tal / nebo z oblaki.«
Spoštovane nominiranke, nominiranca; dobitnica nagrade mala Veronika, iskrene čestitke! Silvana Paletti, ba tël wan od särca awgurät pa w wašimu dijalëtu.
Spoštovano občinstvo! Vsi, ki imamo radi poezijo, se veselimo vsake priložnosti, da jo imamo lahko še raje. Ampak to ni dovolj. Naša (in vaša) sodobna poezija je odlična, ponesimo jo v slovensko govoreči svet in skrbimo za prevode. Citirajmo verze, pošiljajmo si pesmi, objavljajmo jih, priporočajmo jih v branje!
Poezija ni pomembna samo za naše duhovno življenje, pomembna je tudi za naš jezik. Poezija je končni preizkus jezika. Naj se v njej spet in spet preizkuša tudi slovenščina.

dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec, pesnik in esejist, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja