2024 – vse prispele pesmi

SAMO TVOJ 

Bedim, se mirim,
kot otroška igrača brez kolesa
v krogu se vrtim.
Ujet v razpoko v času,
ali se vanjo stopim?
Kot mah travo utopim.
Detel trka po deblu, jok, ne obupa.
Ljudje poizkušajo prehiteti dež, brezizhodno.
Kot rjaveči ključ pojdi vame,
obrni, pocukaj, težka so moja vrata.
Zaškripaj, ne trkaj, vlomi, pokradi,
odvzemi
organ za organom, razblini, odtegni, esenca.
Ostane me premalo, osvetli se mi senca.
Kosti v koži kot kovanec v kozarcu,
hrum, žvenket.
Lastiš si brez oklevanja, ponovim:
“Samo tvoj.
Samo tvoj.”
Rabim vrnitev, otoplitev in skrunitev,
otrok igrače ne deli,
kolo se izgubi,
ključ zlomi in zarjavi.
Program, cikel ali niz?
Lesket zavese v tvojem očesu,
oslepi kot sneg v belem jutru.
Čipkasti cvet, svilena koža, mleko.
Veke kot saje, obrvi pšenice, veter.
Detel nosi veje v deblo, zakrpaj, vrni.
Mah zaduši, pogled izpod oči,
iskrenost,
prosojnost,
razkrij se, pomisli in dotakni.
Pravim:
“Samo tvoj.
Samo tvoj.”

Ožbej Rakovec

Bitehniški center Naklo – Srednja šola
Mentorica: Špela Camlek

ZA MUZO 

Vse, kar poznam, je skrito v tvojih očeh.
Za tvojo besedo odmeva modrost,
izklesal si ime v mojo kost,
puščaš stopinje na očiščenih tleh.

Kaj naj sama s sabo, ko boš odšel?
Ker dojemam, da si namen mojih rim,
ne prisili me, da misli nate se znebim,
saj za tabo stoji navdih, ki me je obšel.

Če usoda me bo od tebe odgnala,
naj te ne utopijo valovi tišine,
naj spomin ne dovoli, da me mine,
ker v očeh ostalo bo vse, kar sem poznala.

Živa Ema Brigadir

Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo 
Mentorica: Vesna Lavrič

Krstna solza leta, svetlika se v TV-ekranu.
Osem lic žarečih, obrazi štirih družinskih članov.
Na kavču v parih, v neskončno dolgih objemih.
Sonce zahaja, ranljivi že smo od enih.

Pogovori ostri, povedi dovzetne,
v zraku je polno še neizrečenih besed.
Čustva kipijo, v glavi ta ždijo,
ko vsak izmed nas, sedi kot pripet.

Nihče nič ne reče, zdaj vse se že ve.
Prihodnost bo pač malo drugačna.
Robčki na mizi in bridkost v očeh,
izbira ne more več biti napačna.

Pot po brezpotju zdaj opravil bo čas,
vsaj dokler nam naša ne mine.
Strto srce ima zdaj eden od nas,
bolečina nikdar naglo ne zgine.

Medtem pa si mislim,
ko k duši si ženem,
še dobro, da tukaj, bila je ljubezen.

Julija Adamič

Strokovno izobraževalni center Alme M. Karlin
Mentorica: Dušanka Safran

UJETA V DIDASKALIJAH 

(Na oder stopi mlada Izabela,
stopi do roba odra in se nežno nasmeji,
nato pa steče po stopnicah do vrha kulise,
pogleda navzdol,
da se ji v glavi zavrti,
skoraj bi padla,
a še živi,
kako je visoko,
a še živi.
Zmoti jo Marx,
priteče po stopnicah,
globoko diha, jezno gleda,
prime jo za majico,
da jo z roba povleče,
da ji v roko pšenico položi,
in ona se mu nežno nasmeji.
Plod zraste,
Izabela Marxu da na glavo čepico,
in se nežno nasmeji,
veže ju obup,
a še živita.
Globoko dihata,
skoraj se že dušita,
jok se jima nabira v očeh,
na robu roba tičita,
ujeta na velikem odru – ni oddiha,
skušata pobegniti – ni oddiha,
vsa vrata so zaprta,
Izabela in Marx, ujeta v didaskalijah,
se lovita, lomita,
njuna življenja so pisana z obupom besed,
publika strmi – ni oddiha,
z odra pobega ni,
o, ne – Izabela in Marx sta sužnja gledališča.
Primeta se za roke,
stopita do roba,
Izabela in Marx,
jaz in ti,
priklonita se in se publiki nežno nasmejita,
ponavljata svoji imeni znova in znova,
dokler pomena ne izgubita.
Potem Izabela in Marx,
sužnja gledališča,
ujeta v didaskalije,
padeta mrtva na oder,
darujeta svoja življenja,
publika jima močno zaploska
prepozno,
Izabela in Marx,
sužnja gledališča,
se nežno smejita,
niti v smrti ni oddiha.)

Evelina Novak

I. gimnazija Maribor
Mentor: Bojan Sedmak

SONET PO MOJE 

Samo tebe si želim
In samo tebe ljubim.
Moj spomin s tabo si belim,
O bog ne dam te drugim.

Jaz te rada imam,
Amor moj najdražji.
Lepo te prosim, ne hodi drugam,
Jutri bo dan spet lažji.

Ubrala sva trnovo si pot
Bodic, a tudi lepih rož,
Enkrat jih takneš in ni več zmot.

Zadnje čase pa gre vse pod nož.
Enostavno sva potisnjena v kot.
Najprej pa postani moj mož.

Suzana Lipanje

Biotehniška šola Šempater pri Gorici
Mentorica: Valetnina Kobal

HERMETIČNA POSODA

Zbudim se zaprta
v hermetični posodi, polni vate.
Ne morem se premakniti niti dihati;
ne slišim niti bitja lastnega srca.
Vse, kar vidim, so grozeče oči Popolnosti,
ki me je ponoči še preveč popolno
zaprla v posodo,
vse, kar slišim, pa besede,
od “nisi dovolj dobra” naprej,
ki mi jih ponavlja kot litanije.
Rada bi šla ven,
rada bi živela — samo živela,
a je steklo predebelo,
vata je pregosta, dušeča,
posoda je pa vendarle
hermetično zaprta.

A ko slišim samo še njo,
in ko opazujem, kako svet okoli mene izginja,
se zavem pomena besed,
ki mi jih polaga v glavo –
besede so volna,
moje misli pa pletilke,
ki Popolnost spletajo
v vedno večjo in grozljivejšo umetnino.
Zavem se, da še vedno lahko slišim
svoje misli
(vsaj nekoliko),
čeprav se ona mojih možganov
oprijema kot parazit.

Za začetek poskušam iz njenih besed
sestaviti svoje.
Primem vato in besede
in jih začnem navijati v novo nit.
Sprva začnem s
“si dovolj dobra, si ljubljena, si lepa”
in moje predivo se počasi spreminja
v vedno lepši in večji klobčič volne.
Njene besede iz dneva v dan
spletam vedno hitreje,
in ko se posoda prazni, vidim vedno več lepot:
vidim sonce in luno in zvezde,
ki mi mahajo z neba.
Klobčič vztrajno narašča,
niti začnejo prebijati pokrov posode
in se ovijati okoli vratu Popolnosti.
Ne more mi več oporekati – sedaj se duši ona.
Čeprav mi tu in tam še vedno
v posodo potisne kakšno besedo,
jo sedaj kot spretna predilka,
še preden bi lahko prišla do mene,
spremenim v nit,
nit, ki mi začne kazati obraz nekoga,
ki mi je bil že toliko časa tuj –
kazati mi začne
obraz Ljubezni.

Nina Boštjančič

Gimnazija Ilirska Bistrica
Mentorica: Katja Koren Valenčič

PESEM GREŠNIKOV

Ni večjega človeku odrešenja
kot smrt, ki breme mučeniku z ramen vzame.
Zvok Haronovega vesla,
nežna uspavanka ob zadnji poti kratkega življenja.

Vseeno v duši mi nemir utripa,
vleče, puli,
mi odvzame diha.

Sedmi krog me v Peklu čaka,
ogenj, kri grešnikov ‘zlita.
Rep Hudičev me po hrbtu biča,
me krivi in mi očita.

Kar Svet zapoveduje,
uči in venomer mi odreka,
v smrti ni prepreka.

Je misel, sreča razodeta,
meni dana, izročena,
meni prepuščena.

Neža Mulec Ferjan

Gimnazija Jesenice
Mentorica: Nada Legat

NOVICE

Prižgem televizijo.
Name začnejo padati bombe in
stisnejo srce v kotiček telesa
ki ga poprej nisem poznal.
Gledam televizijo.
Majhen suhljat deček me
pocuka za rokav in prosi za kos kruha
ki sem ga trenutek nazaj zavrgel
ker je bil malce presuh.
Zrem v televizijo.
Soba postaja vedno bolj vroča
čeprav radiator seva hladnoto
jokajoč ob vednosti da nikoli
ne bo dovolj močan
da bi ugasnil sonce.
Strmim v televizijo.
Obubožan trgovec vstopi
skozi zapečateno okno in mi z zelenim
izkrivljenim obrazom prodaja sesalec
ki bo posesal mojo dušo.
Buljim v televizijo.
Po spirali se spustim v črno luknjo
kjer postanem ujetnik zakonov narave
svetloba več ne obstaja.
Ugasnem televizijo.
Še vedno ne vidim
svetlobe.

Blaž Krušič

Šolski center Celje, Gimnazija Lava
Mentorica: Špela Zupan

PRIJATELJ, KI GA LAHKO SPREHAJAM LE JAZ

Sem deček poln norosti,
z veseljem polepšam ti dan,
nimam veliko slabosti,
a v sebi še zmeraj sem sam. 

Rad bi občutek radosti,
ter z nekom delil svoje sočne skrivnosti.
A žalosti se jaz ne predam,
zato od danes naprej kužka imam. 

Nima odseva ali sence v mraku,
in tudi ne je in ne pije,
vidim ga lahko le jaz,
a zame ni le plod domišljije.

Ljubezen ustvarja mu korake,
sreča puhasti rep,
srčnost daje dolge mu dlake,
radodarnost pa energijo za dolgi potep.

Najraje ima, ko zunaj sneži,
čez noč pa kar pri toplem kaminu zaspi.
Razrežem še cokle in včasih strgam kakšen rokav,
da se le vidi, da imam domačo žival.

Tijana Biculjević

Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor
Mentorica: Majda Drobnič

NAŠ LONEC

Sss … sss … sss – vodne kapljice se nabirajo na pokrovki
»Mami, voda vre!«
Brez odziva. 

»Pariški podnebni sporazum spet malo zamuja«
Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri …
Slovenija od poplav do poplav
Potresi v Maroku uničili celotne vasi
Na libijsko obalo naplavlja trupla žrtev poplav
Tik-tok-tik-tok, voda kaplja čez reže lonca.
Ura bije, voda brbota.

Evropa ≠ ∞€
Krizna žarišča in trenutki se vrtijo v vrtincu brezglavega nereda.
Ljudje – slepi?
Natura non contristatur.
Prazne obljube so brez vrednosti,
saj besede ne spreminjajo.
Bog je dal ljudem svobodno voljo.

Puf.
Lonec je eksplodiral in škoda je nepovratna.
Zemlje več ni.

Ni.

Anaja Grudniik

Škofijska klasična gimnazija
Mentor: David Puc

KRAVATA

Nadeli so mi kravato
in jo močno zategnili.
Takrat so se vse besede,
ki bi jih potrebovala, da bi
javno izrazila nezadovoljstvo
nad oblastjo v državi
ali okusom soka
na lastni rojstnodnevni zabavi,
zataknile nekje med
vratnim vretencem C2 in C4.

Kmalu so mi kupili še suknjič,
ukrojen za moje telo.
Sorazmerno z rastjo
se je pod mojo kožo nabirala
krivda zaradi prepisane
domače naloge in ker
se mi zdi, da boga mogoče ni.
Suknjič je postajal čedalje
tesnejši in strah me je bilo,
da mu bodo popokali šivi.

V paketu s hlačami
so prišli obliži.
Ker kaj bi rekla tretja
soseda z desne, če bi
vedela, da sem si razbila kolena,
ko sem brez lestve plezala na češnjo,
ali pa pobegnila od doma,
ker me je strah loputanja vrat
in pridig, da me nihče
nikoli ne bo imel rad.

Obližev je zmanjkalo
in s suknjiča so odleteli gumbi.
Kravato pa sem si nekoč snela
in je nisem več našla.
Nisem je iskala niti potrebovala.
Včasih sem celo pozabila,
da sem jo kdaj nosila.

Ela Retelj

Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola
Mentor: Denis Škoflic            

OSAMA 

Koščki mozaika se ji krušijo na dlani.
Prah rumenega stekla zarošuje ji oči.
Prepozno se je umaknila padli sliki.
(Jaz v njej zdaj kriči)

Pustiti mora glavi še delček razuma.
Pustiti mora srcu, da si upa brez poguma.

To je vedela, ko je vdihnila zrak v prizmi
in pljuča so se ji skrčila v trikotnik.
To je vedela, ko je izdihnila zrak vase
In telo postalo ji je (so)potnik

In če si milijonkrat pove, da ni važno… ji bo res postalo vseeno?

Bleščice so jo prekrile in svetlikajoča se na pogled ob udaru sončnih žarkov je postala
vidna,
divja,
kičasto naivna,
minljiva.

“”

Bleščice režejo,
ugrezajo se vame.
Bleščice nosijo spomine neznane.
Bleščice so priplavale na površje perzijskih preprog previdno položenih na odprte rane.

Je poskusiti poraz
Ali so to zgolj utrujene potrebe?
Sem nevešča sklonov druge osebe
A nekaj mi pravi, da nisem ed(n)ina.

Zdaj v orientu ujeta brez kompasa, puščavi sem predana.
Bojim se, da ne bom znala.
Ostala sem sama v lesku, na pesku padle slike
v kup katere večnost zahaja.

Nekaj mi pravi, da tu ni vredno iskati raja.

Laura Volčanjk 

Ekonomska šola Novo mesto
Mentor: Jernej Balant

NEMINLJIVI LUTKAR 

»Premakni levo roko.«
Premaknem levo roko.

»Poglej naprej in reci živijo.«
Pogledam naprej in pozdravim.

»Tega ne pojej.«
To pojem.
Čutim strah.
Kakšna bo moja kazen? 

»Poglej se v ogledalo.«
Pogledam se.
Zavem se svoje kazni.

Kdaj se bo lutkar upokojil in se naveličal celodnevnih predstav?
Kdaj se bo utrudil vodenja telesc?
Kajti lutka bo razpadla.
Zlomila se bo na mnogo manjših delcev in na odru bo ostala le tragedija.

Tinkara Knez

Gimnazija Ledina
Mentorica: Betka Pohlin

V PREDALU S SPOMINI 

Gumijasta račka,
lanski šolski koledar,
rojstnodnevni klobučnjak,
nikoli odposlana razglednica iz Cambridga,
klovnasto rdeča podmornica…

Potopim se v prometno ožino.
Iz obeh strani me duši Istanbul
Bul…RedBull…Ti da krila?

V želodcu mi poplesujejo krilati poljubi
in nervirajo prebavo pocukranih pozdravov.
Praviš, da je prevroče, prenametano, pregosto,
prepreprePREPAD!

Rdeči trak si ovijem okoli posušenega vratu
in okrašena predem v tvojem naročju.
Zadušim se v zadušnem Milanu.

Preroška kokoš,
beer pong lonček,
polomljen božični okrasek,
račun zamudnine v knjižnici za 34.40€,
papirnati zeleni nagelj…

Na, glej!
Vsi spomini, nametani v en predal.

(Le tvojih ne skrivam,
razstavljeni so v vsakem mojem nasmehu.)

Hana Vuga
Gimnazija Nova Gorica
Mentorica: Irena Zuljan

V ISKANJU MEDU 

Objela sem svoje srce,
se skrila v panj,
ki so ga napojile čebele mojih misli.
Vrata panja zaprla,
čeprav trkajo nove čebele.
In zdaj sem ujeta v svoji svobodi.
In iščem matico,
da mi pokaže pot do pravega cveta.
Ko najdem čebelo,
bom našla tudi ključ svojega panja.
In takrat bom dojela,
da svoje čebele lahko izpustim,
ker niso edine,
katerih pik ne boli.

Lana Očko

Šolski center Rogaška Slatina
Mentorica: Nika Jančič

RUTINA

Po tiho se priplaziš v posteljo
in me stisneš pod tilnik.
Že vem, da bo sledilo
dolgo naporno ljubljenje.
Odplaziš se nazaj
v svojo luknjo.
Rad te imam pri tebi
ne obstaja.

Veronika Puc

Gimnazija Poljane
Mentorica: Mateja Pandel

ZAKAJ PIŠEM? 

Zaprli so me za neprebojno steklo
petega nadstropja
in rekli: »Sedaj se boš počutila bolje«.

Skrili so vse ostre predmete:
»Mi ti omogočamo varnost.
Kožo si razcefraj z lastnimi nohti.
Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže«.

Dali so mi pobarvanke
in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli:
»Sedaj pleti zapestnice«.
In sem pletla zapestnice,
ker drugega ni bilo početi.

Zaprli so me za vrata iz mlečnega stekla,
ki so se odpirala zgolj na kartice
in me opredeljevali kot
Motenost do petnajstega leta.
Vsi tam smo bili nori
in drug drugega smo učili,
kako ostati zahteven primer.
Zaprli so me in zaklenili vsa okna,
mi razložili, da bom zdaj
dihala zrak prezračevalnega sistema.
Včasih sem dihala pravi zrak,
ko so me zvlekli na jutranji tek po Ljubljani.
Prepričevali so me, naj verjamem,
da je sončna svetloba dobra zame
in zatiskali so si oči,
ko sem v jutra prihajala
s svežimi podočnjaki.

Zaprli so me za neprebojno steklo petega nadstropja
in rekli:
»Sedaj se moraš počutiti bolje.«

Ana Štular

Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Mentorica: Jenny Sraka

NASMEH POD ČELADO 

Eden od zadnjih poletnih večerov.
Vžgala sem šestko,
ker bi bilo škoda ne izkoristit’
najlepših travnatih predelov.
Ko si kar naenkrat prebil tišino
in z motorjem pridrvel mimo.
Dam v peto, tudi če je ilegalno,
samo da bi me opazil,
ker tega mi nič ne bo bran’lo.
Me malo spodnese,
mi malo spodleti,
ma glavna fora je,
da mi prideš pomagat prav ti.
Ta tvoja prijaznost,
ta tvoj nasmeh,
da se odraža še meni v očeh.
Ko si me za roko nazaj na šestko posedu,
preden mi je motor naslednjič krepu,
si se mi nasmehnu pod čelado in reku …
A nisem razumela, izgubila sem se v tvojem nasmehu.
Tak adrenalin, da ti nisem mogla odgovorit’,
misli so mi zastale, skoraj tudi dih.
Lahko mi na motorju ne dela svečka,
a ogenj v meni konkretno gori.
In samo tvoj nasmeh ga lahko pogasi.
Vsakič ko me pogledaš, skoraj eksplodiram,
besed in srca več ne nadziram.
Lahko nosiš čelado,
a nasmeha ti ne skrije,
ker samo tvoj nasmeh
lahko tako močno sije.
In vsakič ko se mi nasmehneš,
nastane v meni tornado.
Česar ne bom pozabila,
je tvoj nasmeh pod čelado.

Tereza Devetak

Biotehniška šola Šempeter pri Gorici
Mentor: Miha Hlede


V
EČERNI TRENUTEK NA PRAGRSKEM 

Ko v noči ozrem se na polje,
vse mirno in tiho kot vedno se zdi,
ko bežno pogledam v nebo, tja v Vesolje,
na njem tam na tisoče zvezd zažari.

Utrinek bi zvezdni izpolnil mi želje,
sta Mali in Veliki voz za prevoz,
nebesno odpre se takrat mi veselje,
lahko bi zapeljal čarovnik me v Oz.

Želim si, da ta bi trenutek bil večen,
da v njem bi življenje užitek postalo,
na zvezdah lahko bil bi vsak res presrečen,
saj lepih trenutkov je vedno premalo.

A kmalu zavem se Zemlje lepote,
ki dana nam je, da na njej vsi živimo,
le ceniti moramo njene vrednote.

Zato se z veseljem oziram na polje,
ki me obdaja in res osrečuje!
Ob trudu bo skupnem šlo vsem nam na bolje,
življenje je lepo – nas vse nagrajuje!

Brina Karat

Srednja šola Slovenska Bistrica
Mentorica: Maja Kodrič C.

SRCE

Srce
neusmiljeno,
bolečin vkovano.
Išče sebe,
a

se nikjer ne najde.
Kakor majhna dežna kaplja polzi brez razodetja.
Išče kanček sreče,
želi si notranje moči,
ki je skrita nekje globoko.
Nihče ne ve, kje je?
Išče se tam v daljavi,
 v tuji pisani goščavi,
kjer še tuji so možgani.
A se ne najde.
Še vedno je prazno,
dan za dnem je vedno bolj temačno.

Srce
izgubljeno
na neznanem si kraju.
Ne veš več
zase.

Tam,
nekje v mestu,
tavaš in tavaš brez uspeha.
Žalostno si.
Pridi nazaj.
Le pogumno!
Pridi k meni.
Le pogumno!
Želim si te,
želim si najti pot.

Odvihralo si v neznano,
daleč, daleč nekam stran.

Srce,
moje življenje.
To sem vendar jaz,
ki iščem
sebe.

Tai Rodošek

Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Andreja Vinko Markovič

IVANJŠČICA  

Ljubi me, ne ljubi me

in tebe z mano, mene z njim.

Rada bi popila malo

tistih vaših bolečin.

Ljubi me, ne ljubi me

in pade cvetka, pade noč.

Noč je trpka mala tepka,

ki se lepi kot nemoč.

Ljubi me, ne ljubi me;

bela dlaka, svetel zob.

Vsaka bo veriga krepko

me ovila ob nežen rob.

»Ljubi me; ne ljubiš me!«

se dereš, kadar jaz že grem.

Ko sem stala tam ob tebi,

pa trpel si ti ob tem.

Eva Tofant

Gimnazija Kranj
Mentor: prof. Mihael Šorli

HOTEL 

Srečala sva se
v glasni noči
med tisoč ljudmi.
Čas se je za trenutek ustavil
in zaplavalа sem globoko
v tvoj čudoviti pogled.
Pa tako hitro si
v moji glavi
oblikoval svoj hotel.
In bivaš tu že skoraj dve leti.
Čutim, kako se mi vsako minutko
sprehajaš po mislih.
Dragi moj
se kdaj sploh počutiš utrujeno?

Martina Kostadinova

Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje
Mentorica: Alenka Košec Klarić

tudi ta naslov 

vse teče
kot mora
večer,
Nietzsche.
Kaj te muči?
Tič na odru
stiska meh v eh.
Množici pa je vse eno.
Množica je marksist.
Približno tako veni:

ehehehehehehehehe

ehehehehehehehehehe

kot umiranje zob.
Kot pokvarjen CD,
ki ga rotiraš
in dupliraš
v DC-DC,
spiješ ga kot kak
gost sirup.

X!

Vse teče
kot mora.
Jutro,
niihhhšhče.
Tič na odru
razteguje meh v smeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh,
dokler se ne steeeeeeeeeegneta
po prostoru kot
prazni denarnici.
Spotakneta se
ob ostanke trde teme.
Ob hard rock.
Ob dicksi AC/DC,
zaigran na ritno lutnjo.

Long live rock’n’roll
and roll
and roll

and roll

vse teče

Sandro Čeh

Gimnazija Ptuj
Mentorica: Anita Ekert

BRŽČAS IN VSELEJ 

Mrak modri
na konicah mojih prstov,
odzvanja se v plundri
razmočenega pločnika.
Saj veš, da je pomlad
in da bova kaj kmalu
lanski sneg. Nov začetek.
V tokovih brezimnega balasta
bo vse naplavljeno tja,
kjer sem enkrat ulovila
prvo snežinko.
Koga bo tedaj pobelil
molčeči srž včerajšnjega časa?

Erin Vauda

Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška Maribor
Mentorica: Alenka Bratuša