Ela Potočnik: Odhajaš skupaj s svojim vrtom

Odhajaš skupaj s svojim vrtom
Babi Heleni

Jeseni je veter pozabe iz vrta
postrgal vse liste; rjave, uvele
niti spomina, ki tebi so tkale
poslednje vzorce življenjskega prta.

Pravijo mi, da si umrla za rakom,
utišal naj pljuča bi, jetra slabil.
Še spomnim glasu se, ki bil je ves siv,
na dan, ko si v večnost se zlila s somrakom.

Na zemlji pred hišo si zgodbe sadila,
oživljena bitja pozabljenih časov
vseh dni, ki si s težo jih v sebi nosila.

Korenje in sivka sta vedno dišala
brezskrbno, po smehu otroških noči,
ki v gubah so štele jih tvoje dlani.

Zato meni ni te bolezen vzela,
saj niso glasu ti pristrigle tablete.

Tvoj zven je umolknil v suši plevela,
ko zadnja sadika na vrtu je uvela.

Odhajaš postopno z odmiranjem vrta,

kjer tkala si svoj del družinskega prta.

Utemeljitev komisije v sestavi dr. Zoran Pevec, dr. Kristina Kočan in Veronika Šoster:
“Nežna in obenem težka pesem Odhajaš skupaj s svojim vrtom o izgubi babice navduši z vzporejanjem odhajanja ljube osebe in zapuščenim vrtom, ki se duši pod težo plevela. Pesniška govorka se prek vonjav cvetočih zelišč vrača v otroštvo, obsijano s toploto,”« so v obrazložitvi zapisali člani strokovne žirije.

Pesem je nastala pod mentorstvom Marjetke Krapež na Gimnaziji Vič v Ljubljani.