Ivo Svetina: Lesbos

Veronikino nagrado 2005 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija podelila Ivu Svetini za zbirko Lesbos (Cankarjeva založba).

Nebojša Tejič/STA

Pesnik Erosa, Lepote in Modrosti se je že kmalu po provokativnih in parodičnih ludističnih začetkih usmeril v iskanje jezika, ki bi vseboval veliko besedno bogastvo, zanosno držo občudovanja in začudenja ter popolno predanost lepoti. Lepota je dobivala različne razsežnosti: izvirala je iz obilja dekorativnih podob daljnih eksotičnih dežel, iz zakladnice svetovnega slikarstva in poezije, iz neznanih mitologij in religioznih praks. Vselej pa se je imanentno povezovala s čutnostjo oz. lepoto človeškega telesnega obstajanja in erotičnega odzivanja. Vrh je ta estetska težnja dosegla v 70. letih z zbirkami Joni, Botticelli in Dissertationes. Pozneje se je osredotočil na raziskovanje modrosti, na ubeseditev spoznanj o nepretrganosti življenja, minljivosti, smrti, Bogu, večnem kroženju snovi, enosti duše sveta, svetosti, mejah védenja. Vse te teme so nosili raznovrstni motivi, posebna simbolika in neujemljiva paradoksna misel. V pesmih v prozi iz zbirk Peti rokopisi, Almagest, Zakoni vode in lesa ali Svitanice idr. se je naselil duh, ki spominja na vzhodnega človeka – bolj odprt in naravnan v celost, kakor je dualistično razklani, analitično racionalni duh zahodnoevropskega človeka.

Zbirka Lesbospredstavlja pesnikovo vračanje k srečnim začetkom, saj v njej spet vlada praznična radost bivanja v občutljivem telesu. Predmet občudovanja in čaščenja je ženska, enkratna in večno ženstvena, zapeljiva in erotično privlačna. To je hkrati ljubica, žena, mati in sestra, deklica in zrela ženska, muza in anima, realno in sanjsko bitje. Ženska in pesnik, ki jo ustvarja in uživa hkrati, sta postavljena v razkošno in milo mediteransko okolje, na otok Lesbos, kjer se je s pesnico Sapfo začela evropska poezija. Tako je v sodobno zgodbo vgrajena tudi poezija in tragična usoda prve pesnice, v erotično razmerje med spoloma pa tudi istospolna privlačnost. Drugi ženski lik je Jokasta, mati in žena nesrečnega Ojdipa, ki je še bolj kakor Sapfo evropski kulturni arhetip, saj je po njem imenovan tudi nezavedni kompleks v procesu individuacije.

Lesbos je kompleksna, večravninska zbirka, ki bralca nagovarja z različnimi vrednostmi. Lahko ga očara besedilna površina – lepota barv, oblik, dišav, rastlinja, pijač, sadežev, okraskov. Lahko pa v njej odkriva preseganje delitev in razlik, povezovanje angelske in živalske narave človeka, sedanjosti in spomina na preteklost, sodobnosti in antike, minljivega realnega in trajnega umetniškega obstoja. V intimno nagovarjalni dikciji in gibljivi, vase uvijajoči se kompoziciji pesmi se uravnotežata polnost in samoomejevalna disciplina, tako da predstavlja zlitje različnih pesnikovih izkušenj.

Če poezija res fiksira svoje vsakokratno kontekstualno ozadje, potem je nocoj nagrajena podoba presežene avtodestruktivnosti, zatrtosti in strahu, tudi globinskega strahu pred incestom, ter odbojnosti do drugačnih spolnih praks. Avtor stavi na čistost in svetost telesa. Le telesnemu človeku in samo za trenutke je dano popolno doživljanje drugega in prek tega dotik ljubezni do vsega. Ker govori konkretno, natančno in izbrano Lesbos ne predpostavlja učenega bralca in ne potrebuje razlage. Pač pa predpostavlja odprtega in pozornega, ki je pripravljen tok vsiljivih digitaliziranih slik zamenjati za podobe, ki jih po pesnikovih navodilih izdeluje v lastni domišljiji. Poezija zbirke Lesbos nam v veliki meri omogoča tako estetsko izkušnjo, po kateri smo tudi kot bralci zmožni občutljiveje razlikovati ter natančneje izražati svojo realnost.

Iskreno čestitamo!
Irena Novak Popov, predsednica žirije za Veronikino nagrado 2005

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Primož Čučnik za zbirko Nova okna (LUD Literatura), Peter Semolič za zbirko Barjanski ognji (LUD Literatura), Aleš Šteger za zbirko Knjiga reči (Beletrina) in Maja Vidmar za zbirko Prisotnost (Aleph).