Jože Snoj: Kažipoti brezpotij

Veronikino nagrado 2009 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija podelila Jožetu Snoju za pesniško zbirko Kažipoti brezpotij (Nova revija).

FOTO: Ljubo Vukelič/DELO

»Tam v zraku pa po snegu zadiši« (Josip Murn)  

Najprej se v imenu letošnje žirije za Veronikino nagrado (v njej sta bila še Alenka Zor Simoniti, novinarka kulturne redakcije RTV Slovenija, in Milan Vincetič, pesnik, pisatelj in tudi kritik)  zahvaljujem organizatorjem za povabilo in zaupanje.

Ko smo razbirali in odbirali med približno tristotimi pesniškimi knjigami, smo upoštevali zakonitosti igre in na koncu izbrali pet zbirk. Glede na to, da pravila  predvidevajo samo tričlansko žirijo, je bilo naše osnovno delovno izhodišče strinjanje vseh treh. To smo – ob razločnem zavedanju, da gre pri izkušanju umetnosti vselej za razcep, intersubjektiven in intrasubjektiven – dosegli z živahno izmenjavo mnenj.

A naključje je hotelo, da je bilo letos med knjigami precej dobrih zbirk, vsekakor več kot pet, zato ni bilo enostavno odbrati tistih najbolj »pravih«. In od tod tudi nelagodje, ker v izbor ni prišla marsikatera knjiga, ki si zasluži dosti več kot povprečno pozornost. Toda števila (in to velja tudi za število pet) žal niso poljubno raztegljiva. Tako se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi izrekla nečesa, kar je sicer splošno znano, česar pa ni mogoče dovolj poudariti. Gre namreč za to, da naš izbor – in trdim, da isto velja za vsako žirijo, ki presoja umetniška dela – pove malo o izbrancih, prav nič pa o tistih, ki so ostali zunaj izbora. Sliši se samoumevno, vem, a včasih se v evforiji praznovanj zgodi, da se na to dejstvo pozabi. Umetnost nasploh, poezija pa še posebej je pojav – usodno odvisen od zdrsljive večpomenskosti –, ki ga nobena žirija pod soncem, ne more povsem ujeti v svojo mrežo in jo zadrgniti tako, da se nič ne bi izmuznilo.    

Posebej je treba opozoriti, da smo presojali posamezne pesniške knjige, ne celotnih pesniških opusov; ne avtorjev in njihovih poetik, pač pa zgolj izseke iz avtopoetik, udejanjene v konkretnih delih. Ugotavljali smo, kakšno mesto zavzema določena zbirka znotraj posameznega opusa, kakšen korak (naprej, nazaj ali vstran) predstavlja glede na avtorjevo predhodno zbirko; kako ne zgolj govori, pač pa tudi dela nekaj z besedami; kakšna razmerja snuje in vzdržuje med presojnostjo in zagonetnostjo, na kakšen način se v njej prepletajo spoznavne, čustvene (etične), tematske (ali netematske) in estetske razsežnosti ter kako vse to učinkuje na bralstvo. Toda bralstvo je mnogotera kategorija, in izbor je nujno subjektiven; subjektivnost pa še poveča dejstvo, da imamo opraviti z najbolj subjektivističnim literarnim žanrom, kar lirika nedvomno je. Vseeno smo izbrali pet odličnih zbirk, katerih skupni imenovalec je, poenostavljeno rečeno, izrazito nepolaščevalski odnos do sveta in seveda mojstrstvo jezikovnega izraza.  

»Vsak človek je otok« ali »noben človek ni otok«, je eno od aktualnih vprašanj, ki se porajajo ob knjigi Otok, mesto in drugi. V njej pesniška govorka Lucije Stupice s pretanjenim občutkom za detajl beleži preobrazbe svojih identitet in s tem ukinja sleherno samoumevnost, ko oblikuje svoja razmerja do narave, mesta in drugih. Posebno pozornost usmeri na odnos do drugega, ki je lahko tudi erotičen in najbolj podvržen nesporazumom, zato tudi najteže ubesedljiv. Razmerje do drugega kot ljubezensko razmerje in močno poudarjena spolna razlika (drugi je v tem primeru ženska) je tematizirano – mestoma celo kot travmatska izkušnja – v Repkih, Kristine Hočevar. To je v zbirki izbranih, s pomeni in čustvom nabitih lirskih fragmentov, ki niso imuni za ironijo in evocirajo – če si lahko pomagam z Bataillem – odprto rano, »ki je moje življenje«. Absolutna resnoba torej, v katero se zajeda ironija. Ironija, povečini sicer pritajena, je pomembna razsežnost poetike Petra Semoliča, ki v Rimski cesti (ta označuje kozmični in hkrati mestni kraj dogajanja) proizvaja podtone, za katere se zdi, da nastajajo kot odmev in posledica udejanjanja občutja specifičnega dolgočasja, še najbližjega tistemu, kar je Leopardi nekoč opredelil kot željo po sreči v njeni najčistejši obliki. Ta želja je v Rimski cesti odlično tematizirana in hkrati tudi ironizirana. Svojevrstna zastrtost ironije je zaznavna tudi v Opuščanju vrta Petra Kolška, ki se je s svojo najnovejšo zbirko dokončno uvrstil med mojstre evokacij melanholičnih razpoloženj, sicer mestoma razberljivih že v njegovih prejšnjih delih, tokrat pa prepričljivo izrisanih na ozadju življenja, ki se počasi, a vztrajno  oddaljuje: »Brez konca je ta snežna noč./Na spomine, na zdrobljene ure,/ki žarijo, pada rahla zametanost,« sporoča Kolškov govorec v sklepni pesmi z zgovornim naslovom Sneg.

In, zanimivo, prav s snegom se začnejo in končajo Kažipoti brezpotij, najnovejša zbirka Jožeta Snoja. Poseben pomen tega snega tiči v dejstvu, da ne gre samo za murnovski sneg, se pravi za sneg kot medbesedilno, literarno prvino, pač pa hkrati tudi za oprijemljivi sneg, po katerem »zadiši« pod dejansko planino, v nekem natanko določenem času in kraju, »na jesen dvatisočšestega«. Znotrajbesedilni ustroj te Snojeve knjige je torej tesno prepleten z njeno zunajbesedilno logiko, in to tako na ravni celote kot na ravni posameznih besedil, kjer se poetično učinkovito dogaja preseganje nasprotij med dobesednim in prenesenim pomenom. Na idejni ravni pa si Snojev lirski govorec prizadeva preseči napetost med življenjem in smrtjo. Ne dojema ju kot nasprotji, pač pa v smislu vzajemnega delovanja, a kljub temu – hote ali ne – ostaja in vztraja na ločníci. Tematizira življenje na ozadju smrti in unavzoči vrsto vmesnih bivanjskih položajev, ki jih zaporedoma osvetli, toda vselej tako, da nekaj zmeraj ostane v senci, kar poraja sistematičen dvom v polnost pomena. Odčaranost sveta je navzoča, vendar ne izbriše temeljnih antinomij življenja in smrti, kar po svoje potrjuje tudi oksimoronski naslov te izjemne pesniške knjige. Izjemne zato, ker učinkuje tako, kot da se je v njej zjedrilo vse dosedanje snovanje tega avtorja, in to z mojstrsko mero (s tem so mišljeni vsi pesniški postopki, ne samo ritem) in tolikšno poetično močjo, da pesnika postavlja na odlikovano mesto med izbranci.
Gospodu Jožetu Snoju v imenu žirije in v svojem imenu čestitam za izjemni literarni dosežek!

Jelka Kernev Štrajn, predsednica žirije za Veronikino nagrado 2009

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Kristina Hočevar za zbirko Repki (založba ŠKUC), Peter Kolšek za zbirko Opuščanje vetra (Litera), Lucija Stupica za zbirko Otok, mesto in drugi (Študentska založba) ter Peter Semoliča za zbirko Rimska cesta (Cankarjeva založba).