Miklavž Komelj: Rosa

Veronikino nagrado 2002 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija podelila Miklavžu Komelju za zbirko Rosa (Mladinska knjiga).

Miklavž Komelj je že zelo zgodaj, s svojima prvima pesniškima zbirkama Luč delfina, ki jo je objavil pri komaj osemnajstih letih, in Jantar časa, od izida katere je prav tako tudi minilo že dobre pol ducata let, izkazoval neverjetno zrelost, tako v vsebinskem kot v formalnem oziru. Za poetiko njegovih prvih dveh zbirk je bila namreč značilna formalna strogost, odlikovalo pa ga je zlasti obvladovanje klasične sonetne oblike, medtem ko so motivno-tematski horizont njegovih pesmi opredeljevali predvsem bivanjsko hrepenenjske teme in motivi ter močna simbolika čistosti, lepote, ljubezni in luči. S pesniško zbirko Rosa Komelj ostaja v območju večnih tem, saj jo zaznamujejo zlasti mistično navdahnjeno premišljevanje o smrti in filozofično iskanje resnice ter soočenje s posameznikovo usodo in bolečino, ki nikakor nimajo osrediščenega mesta izrekanja, temveč Komelj najdeva osebni pesniški izraz ravno v nenehnem iskanju, prežetem z napetostjo in naporom, v dikciji, ki je še posebej blizu pokojnemu Juretu Deteli. Od virtuozne izbrušenosti forme, ki je značilna za njegove zgodnejše pesmi, avtor Rose zavestno prehaja k svobodnejšemu prostemu verzu, ki zvečine tvori daljše pesmi, svoj pesniški izraz pa pesnik vsebinsko še dodatno zgošča v malovrstičnicah. Tudi z zbirko Rosa Miklavž Komelj ostaja tako v poetičnem kot v eksistencialnem smislu avtentičen avtor, edinstven ne samo znotraj svoje generacije, temveč v slovenski poeziji nasploh.

Urban Vovk, predsednik žirije za Veronikino nagrado 2002

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Peter Semolič za zbirko Vprašanja o poti (Beletrina), Milan Vincetič za zbirko Balta (Franc-Franc), Uroš Zupan za zbirko Nafta (Cankarjeva založba) in Bina Štampe – Žmavc za zbirko Poševno sonce (Državna založba Slovenije).