Veronikino nagrado 2012 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija v Celju na Starem gradu podelila Primožu Čučniku za pesniško zbirko Mikado (založba Beletrina).
Čučnikova sedma pesniška zbirka Mikado (Študentska založba, Ljubljana 2012) je programska, na kar nas napeljuje že naslov. Knjiga namreč sledi igri Mikado: osnova te igre pa je, da igralec pobira palčke, ki so raztresene po neki površini, ne da bi pri tem premaknil katero koli drugo palčko. V igri je 1, 5, 5, 15, 15 paličic, v knjigi je prav toliko pesmi. Avtor v Predigri k tej knjigi poudarja – v skladu s pravili te igre – , da »nekatere paličice/pesmi so vredne več od drugih (1>5>15)«. Tako nam avtor že na začetku razkrije strukturo knjige in postavitev le-te, bolj prikrito pa poudari tudi ludistično plat poezije. In prav ta plat je tokrat pri Čučniku vzeta zelo zares, saj igra v tej poeziji ni mišljena kot eksperiment, kot igračkanje ali preigravanje, temveč kot težnja, težnja kako (nekaj) povedati, kako (nekaj) ubesediti. Če sledimo Čučnikovemu pesniškemu opusu, ki se je začel razvijati z izidom prvenca Dve zimi (leta 1999), opazimo, da kaj (povedati) zamenja kako (povedati) in da ta princip najbolj izrazito in dovršeno prihaja v ospredje prav v knjigi Mikado. Še več, je najbolje tematiziran in domišljen kot celota, ki se kaže kot stvarnost, mnogokrat izločena iz neposrednega vidnega polja. Kajti, kot pesnik zapiše, »UHO je igra. / Uho je igra, ki sliši. / Uho je igra, ki sliši hrup sveta.« In malo naprej: »Kozmična igra. Kozmos sam po sebi je (glasbena) kompozicija.« Čučnik tako v nasprotju z mnogimi poetikami iz naše (pol)pretekle pesniške tradicije, ki glorificirajo bodisi eksistenco bodisi čustva, stavi na nov organ – uho. Igra pa mu pri tem omogoča, da kljub abstraktnosti in kakofonosti, ki jo prinaša (pri)sluh, na star, a hkrati svež način govori o svetu, tako fizičnem kot tudi metafizičnem. Svet je zvok, če sledimo drugačni tradiciji dojemanja sveta. V tem je Čučnikova knjiga Mikado nadaljevanje filozofsko-pesniškega iskanja, ki se kot preplet glasov, jezikov, citatov, besed, zvenov in hrupa izteče v nedokončano, povsem odprto pesniško partituro, pripravljeno za izvajanje v bralčevi glavi ali pa kot kompozicija za pesniški dogodek.
Skratka, Mikado je Čučnikov post obračun z modernizmom, je njegovo sklepno poglavje, logičen zaključek.
Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Miklavž Komelj za zbirko Roke v dežju, Taja Kramberger za zbirko Z roba klifa, Peter Semolič za zbirko Noč sredi dneva in Tomislav Vrečar za zbirko Ime mi je Veronika.