Silvana Paletti

Utemeljitev zlatnika poezije Silvani Paletti za pesniški opus in ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika

Foto: Davide Degano

Silvana Paletti, slovenska pesnica iz Rezije je že vrsto let, pravzaprav desetletij navzoča na slovenskem kulturnem prizorišču. Njeno jezikovno in kulturno udejstvovanje je široko, raznoliko in nadvse produktivno (pesnjenje, prevajanje, interpretiranje lastnih besedil, objavljanje v številnih publikacijah, petje, organiziranje), toda njene pesmi so zbrane, natančneje rečeno izbrane v eni sami knjigi z naslovom Rozajanski serčni romonenj (La lingua resiana del cuore oz. Rezijanska srčna govorica). Gre za reprezentativno izdajo v treh, mestoma celo  štirih jezikih; nekaj objavljenih pesmi je avtorica napisala v furlanščini. Uredil jo je Roberto Dapit, izdala pa založba ZRC SAZU leta 2003. Dapit je rezijanske pesmi prevedel v italijanščino; slovenski prevodi so delo Marije Pirjevec, literarne zgodovinarke iz Trsta.  

In vendar vsestransko udejstvovanje Silvane Paletti ni temeljni razlog za pričujoče priznanje, zlatnik poezije. Tu gre v prvi vrsti za njeno poezijo, neločljivo povezano z zvočno interpretacijo. Obe predstavljata edinstven prispevek slovenskemu jeziku in književnosti, saj ju je mogoče motriti in dojemati v luči mreže protislovij, če ne že kar paradoksov, ki jih porajata.    

Njena poezija je v svoji neposredni pripadnosti rezijanski skupnosti in specifičnemu govornemu položaju, s katerega se izreka, izrazito singularna, a je obenem tudi nesporno univerzalna, kar se kaže najprej v njeni zvočni – glasbeni uprizorljivosti, nič manj pa tudi v njeni etični in poetični naravnanosti do vsega obstoječega. Je tematsko in motivno zelo aktualna (pojav izseljenstva in bolečina, ki jo to povzroča, migracije, novodobno nomadstvo), a je hkrati že od daleč opaziti, da je drugačna od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije. Je občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu.   

Se ne poraja iz kakega vnaprejšnjega literarnega ali nacionalnega programa, a kljub temu učinkuje angažirano. Je pisana v čistem narečju, a se že na prvi pogled bistveno razlikuje od primerov bogate tradicije rezijanske slovstvene folklore. Je dobesedna, a obenem globoko metaforična. Vse bitnosti poimenuje ali nagovarja z njihovimi »pravimi« imeni, kar pomeni, da njena poimenovanja ničesar ne prikrivajo, da vsaka beseda v funkciji literarnega znaka pomenja sama zase in ne stoji na mestu neke druge; da jasno razpoznavna označevalna funkcija teh znakov ne zapira pahljače asociacij, pač pa jo na široko odpira. V tem je svojevrsten paradoks, ki zadeva razmerje med ontično (empirično) in ontološko (transcendentalno) ravnjo poezije  Silvane Paletti. 

Ali drugače, gre za vprašanje, kako ta poezija funkcionira. Funkcionira tako, kot jo nekdo dojema. Ob tem se vprašanje, kdo govori, premakne v drugi plan. V ospredje stopi bralstvo oziroma poslušalstvo; v procesu uspešne recepcije neogibno preobraženo v lirski subjekt ali subjektko, ki se giblje na vseh ravneh pesniškega teksta. 

Če si ogledamo kar prvo pesem z naslovom Wsë isö: Wsë isö / zate jä si vïbrala / ziz särcon / da ti murëj / poznät glas / od tve / zamje / anu / da ti se ni / vargonjej / byt / dan Rozajän  

(Vse to: Vse to / sem zbrala zate / s srcem, / da mogel bi / spoznati glas / svoje / zemlje / in da se ne bi / sramoval / biti / Rezijan.) 

Ni naključje, da ravno ta pesem uvaja zbirko, saj je značilen primer, kako besedna zveza  »dan Rozajän« s svojo strukturno izpostavljenostjo na sklepnem mestu zelo kratke dvanajstvrstičnice privzame univerzalne razsežnosti. Univerzalne zato, ker se v tem »Rezijanu« zgostijo vse bivanjske razsežnosti posameznika ali posameznice, njune skupnosti in širše človeštva nasploh. Ta »Rezijan« (dan Rozajän), v katerem živi tudi Rezijanka in vse preteklo, sedanje in prihodnje prebivalstvo Rezije, pomeni zgostitev v eni sami sklepni besedi, ki je poetično tako učinkovita, da nas napoti k vnovičnemu branju pesmi od začetka; to drugo branje nas z ontične prestavi na ontološko raven njene percepcije. Zdaj ne gre več za kaj, kako ali zakaj, temveč za biti ali ne biti, zlasti pa za biti slišan. Beseda »glas« je namreč poleg srca, zemlje in rožice najpogostejša beseda v poeziji Silvane Paletti.  

Ob tej pesmi seveda ne morem in ne smem pozabiti, da sem sama del neke druge skupnosti, drugačne od rezijanske. Toda ob koncu tega vnovičnega branja in ob sklepni sintagmi, ki pade predme kot neprehodna skala, se moje singularno gledišče v trenutku preobrazi v univerzalno: v tem »dan Rozajän« namreč ugledam samo sebe kot nepogrešljiv sestavni del lirske subjektivitete konkretne pesmi. Gre torej za takšno poistovetenje, ki znotraj sebe ohranja zavest o razliki.

A to je le eden izmed načinov, kako se je mogoče približati fenomenu te poezije in ga uzreti v luči neobremenjenega plodnega razmerja med središči neke kulture, natančneje dveh kultur (italijanske in slovenske), in njunimi obrobnimi kulturnimi sistemi. Kakšno vlogo ima pri tem avtorska ustvarjalnost v narečju, je že v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja nedvoumno pokazal Pier Paolo Pasolini, kozmopolitski umetnik v najboljšem pomenu besede, ko se je lotil pesnjenja v svojem domačem govoru, to je furlanščini, sosedi rezijanščine. Toda Silvana Paletti je z možnostjo glasbenega interpretiranja avtorske lirske pesmi naredila še korak dlje v smeri najsodobnejših praks literarno-glasbenih performansov, ki sežejo onkraj besednih – literarnih struktur v svet zvočnih učinkov, to je svet glasbene univerzalnosti. 

Jelka Kernev Štrajn