Tina Kozin: Nebo pod vodo

Veronikino nagrado 2021 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je Mestna občina Celje po izboru strokovne žirije podelila Tini Kozin za pesniško zbirko Nebo pod vodo (Založba Litera).

foto: Rok Deželak

Nebo pod vodo Tine Kozin že z naslovom evocira neulovljivo odsevnost, zrcaljenje in tisti nedoločljivi stik med realnim in iluzijo. Skratka nekaj, kar se povsem prilega osnovnemu motivu zbirke: minevanju in izmakljivosti časa in spomina. Hkrati pa prav v tej izmakljivosti še kako ostaja sredi življenja. Tina Kozin tako v svoji tretji pesniški zbirki izkazuje nenavadno zrelost, ki se precej oddaljuje od glavnih tokov sodobne pesniške govorice, vsakršna oznaka bi bila tu seveda neprimerna in navsezadnje nujno abstraktna. Vsekakor gre za redko pesnjenje, katerega morda največja odlika je, da se za na videz skopimi, a vendar premišljenimi in celo preciznimi pomenskimi mrežami in imaginativni prodornosti skriva neverjetna jezikovna energija, ki jo lahko ob površnem, morda pa celo ob drugem in tretjem branju zlahka spregledamo. Nebo pod vodo od nas, bralcev, terja veliko: potrpežljivost, zbranost, vztrajnost in predvsem odprtost za tisto drugo od nas samih, drugost, ki se nam vselej izmika in postavlja pod vprašaj naše miselne in bivanjske privajenosti. Ta drugost izstopa že v obeh naslovnih podobah: nebo in voda. Predvsem ta zadnja preplavlja celoten tok besedne materije. Zato je že na začetku: »reka«, o kateri lirski jaz decidirano izpove:  – »povsem zajezila me je«. Ta voda, ki je pred vsemi besedami in podobami, priteka in odteka, se zliva in izliva, raztaplja, »išče reže v desetletjih roževine«, prinaša življenje, radost, a tudi trpljenje in smrt. Podobe vode, vodovja, morja tako vzklicujejo paradoks življenja ali, če nam je dovoljeno uporabiti filozofski besedi, narave, biti same: v njeni sredi je prarana in prastrah: smrt mene in tebe. In prav tu se skriva presenetljiva moč, celo subverzivnost te poezije: če jo beremo zares, se pravi da sprejmemo težo teh besed, potem je ta zbirka lahko celo nevarna: spravi nas lahko v vrtinec, iz katerega za naš jaz – ego – morda ni več rešitve: morda po vztrajnem branju ne bomo nikoli več isti kot prej – toda ali ni ravno ta transformativna energija bistvo vsake dobre in resne literature?

Tu jasno ni naša naloga, da bi natančno opisali vse motive in teme, ki jih odpirajo temno-svetle besede zbirke Nebo pod vodo, vsi povzetki in utemeljitve, s tole vred, so lahko le nemočno kramljanje pred nagovorom umetniško besede. In prav zato je treba – in to je zares nujno  – brati, znova in znova. Notranji ustroj zbirke, ki je danes vse preredek, namreč žene k premišljevanju, zbranosti, ki je pogoj, da morda naposled potonemo v vse-mirje tega neupodobljivega neba, ki je pod vodo, te tihe presežnosti, ki seva skozi razpoke jezika: morda, a vendarle samo morda, bomo naposled vendarle dosegli to skoraj zenovsko bonaco duha, prosojnost in skorajšnjo breztežnost, ki jo daje slutiti popolnoma mirno morje ob brezvetrju:

»bonaca, edino

gibanje:

        hlapenje« (Nebo pod vodo 37).

Nebo pod vodo je hkrati šifra za svet navznoter, neraziskan in divji svet, kamor nas z inspirativno pretanjenostjo vabijo pesniške besede Tine Kozin.

Alen  Širca, predsednik komisije

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Alja Adam: Privlačnosti (Center za slovensko književnost), Esad Babačić: Včasih (LUD Literatura), Ana Pepelnik: Treš (LUD Šerpa), Muanis Sinanović: Krhke karavane (Lud Literatura).