Molitev za Biserko
O, velika Biserka, ki kraljuješ na kavču,
posvečeno bodi tvoje ime med prigrizki.
Pridi, tvoja lenoba,
zgodi se tvoja volja,
tako v postelji kot v hladilniku.
Daj nam danes naš vsakdanji čips
in odpusti nam naše diete,
kakor tudi mi odpuščamo
svojim sladkarijam.
In ne vpelji nas v telovadnico,
temveč reši nas vsakršnega gibanja.
Kajti tvoje je kraljestvo
in hladilnik
in daljinec.
Na veke vekov.
Amen.
Mojca Ivanuša
Mentorica: Blanka Erhartič Kralj
Gimnazija Ormož
**
Njena skodelica še vedno stoji na mizi,
hladen porcelan, madež na robu.
Kot da se bo vrnila po čaj,
kot da je samo šla v sobo.
Rekel sem si: Popoldne grem,
imam še čas, ni mi treba zdaj.
Nisem šel.
Včasih najdem stare zapiske
z njenim rokopisom na robu strani:
»Ne pozabi kruha«, »Nekdo te je iskal«.
Besede, napisane v naglici, brez skrbi.
Majhne stvari, nepomembne malenkosti,
ki so zdaj vse, kar imam.
Vse, kar še ostaja.
Opazujem, kako prijatelji postajajo ljudje,
ki jih ne poznam več, a jih še vedno vidim.
Isti obrazi, druge besede, drugi nasmehi.
Ali sem se tudi jaz spremenil?
Ali sem samo jaz,
ki se nisem premaknil,
ki še stoji tam?
Nočem odraščati,
ampak se vseeno dogaja, brez mojega dovoljenja.
Telo raste, dnevi se krajšajo, leta hitijo.
In jaz stojim nekje vmes.
Ne več otrok, kot sem bil,
še ne dovolj star, da bi vedel, kaj to pomeni.
Čas ne teče gladko,
čas pada, neenakomerno.
Kaplja za kapljo, neopazno.
Dokler se ne obrneš in ne vidiš.
Luknja v kamnu, brazgotina v spominu,
Praznina, kjer je bilo nekaj, kar ne pride nikoli nazaj.
Maj je minil hitro tisto leto.
Dnevi so se zlivali drug v drugega.
Rekel sem si: Popoldne grem, jutri, kmalu.
Popoldne ni nikoli prišlo.
Tvoja skodelica ne bo nikoli več polna,
čaj v njej ne bo nikoli več topel.
Priložnost je šla, odšla je.
In čas ne čaka,
tudi če bi ga prosil.
Popoldne je šlo.
Jaka Oblak
Gimnazija, vzgojiteljska in računalniška šola; Šolski center Postojna
Mentorica: Mateja Rebec Hreščak
**
Peljem se skozi tunel tvojih misli,
luči utripajo, srce mi drhti.
Vse, kar sem bil, tam zadaj ostane,
naprej me vlečejo tvoje dlani.
Mesto spi, midva ne znava,
v očeh imaš svetlobo in mir.
Če se izgubim, naj bo nocoj,
naj bo v tebi, naj bo s teboj.
Ljubezen ni varna in to vem,
je ovinek brez znaka, brez poti.
A če je to padec, naj traja,
naj na dnu čakaš samo še ti.
Miha Tkalič
Srednja strojna in ekonomska šola, Šolski center Postojna
Mentorica: Barbara Simčič
**
Balada o času
Utrip časa današnjega,
duši ga strojev brnenje,
podi sanje nesrečnega,
poznega snega koprnenje,
preteklih senc je bledenje,
polni temne griče grobov,
nočnih zvezd svetlo žarenje,
zvenenje nebesnih zvonov.
Skrivnost dneva prihodnjega,
ljudi nevednih hitenje,
podi misli nemirnega,
potokov bistrih sušenje,
v pomladi zbuja zelenje,
kralje podi s prestolov,
prastarih mečev rjavenje,
zvenenje nebesnih zvonov.
Zasuk nihala velikega,
slepih rib letno brstenje,
spomin dneva preteklega,
pozno polnočno bedenje,
hudournikov drvenje,
strumno korakanje slonov,
poletnih rož je venenje,
zvenenje nebesnih zvonov.
Pa kdo sliši to zvenenje,
stopanje nemih korakov?
Se kdo zmeni za venenje?
Zvenenje nebesnih zvonov.
Bruno Tekavec
Gimnazija Litija
Mentor: Janoš Železnik
**
Umetniki so take zanimive žvali
brez krempljev in čekanov
samo med na jeziku in barva na rokah.
Ponoči prilezejo v glave
ubijajo spanec in umrejo na ustih.
Ob zori se dobijo v lokalnem parku
plešejo in pojejo svojim muzam za prgišče drobiža.
Zvečer se valijo po robu mesta, da porabijo cvenk
glave izgubljajo med fejk oblaki
ostanke želodca nekje na poti.
A ko eni barvajo pločnike z odtenki lanskega kosila in današnjega žganja
drugi skrivajo umetnine pred svetom.
Nekateri za umetnost ne rabijo platna ne gline ne svinčnika.
Nekateri zarisujejo skice nase, namesto verzov jim iz ust teče sveža …
Zarja Ule
GEPŠ, Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran
Mentorica: Sabina Kravos Jugovac
***
UPANJE?
Kot listje spomladi
se vrni nazaj.
S soncem razpadi,
a sestavi se v mlaj.
Z utrinkom na nebu
mi upanje vzklij,
razkrij v pogledu,
če blediš brez sledi.
Čez prste spolzevaš,
lovim te zaman,
le tiho zahtevaš,
naj spustim tvojo dlan.
Spet jeseni se,
se spomladi ne vračaš?
Iščem spomine,
skupaj z njimi ugašaš.
Karolina Gril
Biotehniška šola Maribor
Mentorica: Monika Rubin Bračko
***
POD POVRŠJEM
Življenje ni vedno svetloba.
Včasih je le tih šepet v temi,
ko se trudiš verjeti,
da bo jutri kaj boljše kot danes.
Nosimo rane,
ki jih nihče ne vidi,
in upanje,
ki ga skrivamo, da ne zbledi.
A v vsakem dihu,
v vsakem utripu srca
živi tiha moč,
ki šepeta,
da še enkrat vstaneš,
čeprav ne veš, zakaj.
Lara Starc
Strokovno izobraževalni center Brežice
Mentorica: Patricija Rudolf
***
HIŠA
Naše stene imajo ušesa
in oči
in usta
z neskončno temo,
v katero te pogoltnejo,
če ostaneš predolgo
v zavetju njihovih teles.
Naši stropi padajo
in rastejo
in se upogibajo
k tebi
ali pa stran,
odvisno česa te je bolj strah.
In naša tla so mivka,
zgolj solze jih
spremenijo v morje,
po katerem pluješ le,
če se želiš izgubiti.
Vrat in oken k sreči ni.
Enja Podboj
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Mentorica: Vita Žerjal Pavlin
***
GEOMETRIJA ODHODA
V tistem kotu sobe,
kjer se stikata prah in tišina,
sem zgradil hišo iz neposlanih sporočil.
Stene so tanke, prozorne kot zaslon,
ki mi sredi noči v obraz meče modro svetlobo,
hladno kot led na dnu pozabljenega kozarca.
Mama pravi, da so moji koraki težki,
a ne ve, da v podplatih nosim ves beton tega mesta,
vse tiste sive ulice, ki ne vodijo nikamor,
le v krog,
kjer se vedno srečam s svojo senco.
Ona je edina, ki me ne prosi, naj se nasmehnem.
Svet zunaj je preglasen, preveč nasičen,
vsi prodajajo barve, jaz pa iščem samo eno črto,
tisto tanko linijo med obzorjem in tvojim molkom.
Vse teče mimo, jaz pa stojim v praznemu teku
in čakam, da se čas končno ustavi.
Morda je poezija le to,
da nehaš kričati v prazno
in začneš poslušati, kako v tebi
počasi pokajo vsi tisti zidovi,
ki si jih zgradil, da te ne bi našli.
Maša Sagadin
Srednja šola Slovenska Bistrica, smer: trgovec
Mentorica: Natalija Majerič
***
Čas
Vsi pridemo do točke, ko spoznamo,
kako hitro se čas vrti, kako kratko je življenje.
Tleskneš s prsti in te več ni.
Nekateri pravijo, da je življenje trpljenje,
a za druge je polno doživetij.
Želja vseh pa je ne trpeti,
vedno sanje živeti in visoko leteti.
Veliko lahko je hrepenenje,
veliko lahko je tudi trpljenje.
A hitrejše, kot je zastave vihtenje,
hitrejše je časa hitenje.
Čas mine in že jutri te ni,
ne da bi vedel,
kaj vse se ti lahko zgodi.
Le kdo nož nad nami vrti in ujame te v kletko, polno pasti?
Težke so ovire na naši poti,
nekaj naučiš se ob vsaki zmoti,
zato ne ustavi se na sredi poti,
ostani zvest sebi in bodi, kar si.
Ne spravljaj se na druge in ne spreminjaj mišljenja.
Ne dovoli, da ti drugi povzročajo veliko trpljenja,
svojim sanjam sledi in to naj bo tvoje vodilo,
zato da si pridelal boš najlepše darilo.
Velikokrat te bo v črnino ovilo
in pred očmi se ti bo stemnilo.
Saj nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ,
in ne dobiš vedno tistega, kar potrebuješ.
Mateja Železnik
Ekonomska šola Ljubljana
Mentorica: Nataša Vrhovnik Jerič
***
Čakalnica
Sedela sem tako,
da se nisem dotikala nikogar.
Stoli so bili gladki in hladni pod prsti,
prelahki,
kot da niso namenjeni temu,
da bi kdo res ostal.
Na steni je ura dihala
enakomerno,
kot nekdo,
ki spi v drugi sobi.
Moje ime je bilo zapisano
na listu.
Črke so stale pri miru,
kot da jim ni treba nikamor,
jaz pa ne povsem.
V torbi sem imela
ključe,
telefon
in nekaj,
kar me je že čakalo.
Nekdo je vstal.
Nekdo je bil poklican.
Vrata so se odprla
in spet zaprla,
kot da ničesar niso vzela.
Razmišljala sem, ali bi me kdo opazil,
če bi vstala
in šla domov,
ne da bi komu razložila,
zakaj ne zmorem čakati.
Ampak sem ostala.
Ne zato,
ker bi bila pogumna,
ampak ker nisem vedela,
kam bi šla s sabo,
če bi vstala.
Eneja Šoster
Srednja šola Slovenska Bistrica, program: splošna gimnazija
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič
***
IGRATI SE … (KAJ ŽE TO POMENI?)
greva delat prevale v peskovnik
majhni delci bodo ublažili padanje
tako da lahko vadiva tudi prevale
nazaj
morava se čim močneje odriniti in
skriti glavo med ramena, da je med vrtenjem slučajno
ne izgubiva
najpomembnejši pa je potisk z rokami (in tudi najtežji)
važno je, da se za trenutek s celim telesom zadrživa nad tlemi
preden nama gravitacija pokaže jezik in naju spet prekucne v prvotni položaj
vsakodnevnih prizemljencev
imava celo popoldne
se bova že naučila
Neža Grajfoner
Mentorica: Nina Medved
II. gimnazija Maribor
***
Lobanje
Ubil bi vsako lobanjo
vrtijo se mi okoli glave
rdeči trakovi plešejo
iz nosa sluz mi teče
Leva roka mi oteka
leva nosnica je rdeča
zobje ugriznejo v jezik
ko pijem s flaše plastične
Grdo boli me glava
izcedki vseh vrst padajo
izsek srca se mi topi
parfum mi grozno smrdi
Udarim z nogo po mizi
zavoham svežo kri
malo podganico sem ubil
sem končno njeno dušico sprostil
Oklepam se trakov z mojimi rokami
vlečem v neskončnost
trgajo se mi tkiva
odmira mi bolečina
Še enkrat se zavrtim
zadnjič se zavrtim
eno nogo pred drugo
padem in se umorim
Vid Rihar
Biotehniški izobraževalni center Ljubljana, Gimnazija in veterinarska šola
Mentorica: Suzana Hajdinjak
***
Krila
Odrezala sem si krila.
Perje po tleh otroške sobe,
obrisi krvavih rok na rožnatih stenah,
krila, moja krila, drhteča.
Odrezala sem si krila.
Ne, ker sem želela, ker sem morala,
ne, ker sem znala, ker sem vedela,
da s krili, mojimi krili, ne morem leteti.
Odrezala sem si krila.
Hlipajoča morja in impulzi stiskov v prsih,
belina, edina čistina, odstranjena z mene,
ker krila, moja krila, niso dovolj.
Odrezala sem si
svoje prekrvavljeno pesnjeno žilavo srce,
vsak živec, hrepeneč po zraku svobode,
vsako celico, željno po okusu oblakov,
saj krila, moja krila, me nesejo v propad.
Odrezala sem
tiste otroške upe, naivne, iz misli,
in s črnilom popisane strani možganov,
ah, krila, moja krila, bila ste vse.
Odrezala.
Čakam mirno, tihi izdihi, perje v dlaneh,
krpa črte, prazne glave, belo na rdečem,
krila, moja krila, z vami grem.
Žana Praunseis
Šolski center Velenje, Gimnazija
Mentorica: Alenka Šalej
***
Življenje
Vsi imamo knjigo, ki ji pravimo življenje.
Ampak povej mi, ali je res popolna, kot izgleda na prvi pogled?
Nekateri vidijo samo naslovnico.
Lepo, čisto, skoraj brez napak.
In mislijo, da vedo zgodbo.
Ampak tukaj je moja knjiga.
Platnice so strgane.
Listi so posuti s pepelom in kavnimi madeži.
Nekatere strani so zmečkane od noči, ko sem jih držala premočno v rokah.
Na drugih je črnilo razmazano od solz, ki jih nihče ni videl.
V tej knjigi so poglavja, ki bi jih nekateri raje iztrgali.
Spomini, ki dišijo po bolečini.
In stavki, ki so nastali iz tišine, ko ni bilo nikogar, ki bi poslušal.
Ampak veš kaj?
Ta knjiga je še vedno moja.
Vsaka razpoka na platnici.
Vsaka temna stran.
Vsaka napaka v besedilu, vsaka raztrgana platnica.
Ker popolne knjige ne obstajajo.
Obstajajo samo resnične.
Zato me zanima nekaj …
Zakaj obsojaš mojo zgodbo, če niti ne veš, kaj vse je zapisano med vrsticami?
Lara Rakić
Srednja šola CIRIUS Kamnik
Mentorica: Tjaša Kelc
***
DRUGAČNOST
Vsak je svoje sreče kovač
in brez ljubezni je berač.
Fantič mlad le s poslom se ukvarja,
a ne opazi, da mu primanjkuje zdravja,
in da se mu življenje skoz’ ponavlja.
Noben človek ni enak,
drugačnejši kot si, večji si junak.
In ne čudak.
Vsakemu zgodba je usodo oblikovala
in mu razmišljanje preoblikovala,
drugačnost na našem svetu je ostala.
Nihče enak pač ni,
različni smo si čisto vsi.
Nekateri radi bi,
da drugačnosti sploh več na svetu ni,
a pravzaprav drugačni smo med sabo vsi
in to vse nas bogati.
In to je še ena luč, ki v življenju našem sveti,
vsi počutimo se, kot bi s srečo bili zadeti.
Videl veliko sem ljudi,
vsi nekam čudni so bili,
pričakovali so, da vsi kot oni bi bili,
in da svoj odsev v drugih videli bi,
takšnih res mnogo je ljudi.
Ta svet bi se moral naučiti živeti,
ne bi smel biti važen nam naš izgled,
vsi bi se morali med seboj sprejeti
in z njimi se poskusiti ujeti.
Katja Povalej
Mentorica: Nives Grčar
Šolski center Celje, Srednja šola za storitvene dejavnosti in logistiko
***
NAUČIL SEM SE DIHATI
Dolgo sem se skrival za masko,
zlepljeno iz bolečine, solz in sramu.
Svetu sem kazal nasmeh,
tresoče roke in glas
pa skril za vas.
Mislil sem, da nikoli
več ne bom dihal.
Maska bila je vedno
močnejša od mene.
Nosil sem jo težko kot skalo,
s katero toneš v pozabo.
Odlepil sem masko,
ki sem predolgo jo nosil.
Počasi, kot bi slačil brazgotino,
raje bi se dal na giljotino.
Rana je še krvavela,
duša skoraj dogorela.
Pod irskim dežjem
sem znova zadihal.
Spral je bolečino
in sram z obraza,
priznal sem si,
da jok je katarza.
Irski veter boža
moje brazgotine.
Ko piha, zaprem oči,
ga čutim na koži.
Dušo razgalim in
na skrbi pozabim.
Z vetrom v laseh,
s soljo na koži in
s srcem, ki se več ne boji.
Vsak dih je dokaz, da zmorem.
Pod irskim nebom, morjem in travo
našel sem sebe in
ostal zvest življenju.
Živim.
Jan Petrovčič
Srednja ekonomska šola Ljubljana
Mentorica: Špela Novak
***
Poletje, ki je ostalo v travi
Se še spomniš
tistega poletja,
ko so bile ure počasne
kot oblaki nad poljem?
Ko so se dnevi lovili
med našimi dlanmi,
in je smeh rasel
višje od trave.
Bili smo majhni,
a svet je bil ogromen,
skrit v žepih
in opraskanih kolenih.
Do poznih julijskih večerov
je sonce ostajalo z nami,
kot da tudi ono
ni hotelo domov.
Potem pa je čas
odklenil tiha vrata
in odnesel otroštvo,
kot veter odnese seme regrata.
Zdaj hodim po istih poteh,
a trava šumi drugače.
Kot da nekje pod njo
še vedno spi
tisti smeh.
In včasih pomislim,
če bi lahko še enkrat
segel v tiste dni,
bi dal vse,
da bi iz trave
spet pobral poletje.
Gal Rozman
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje
Mentorica: Urška Lorenčak
***
Plamen ljubezni
V srcu, kjer se ljubezen skriva,
tam plamen gori, večno živa.
V tvojih očeh, globokih in jasnih,
vidim svet brez skrbi, brez strahu.
V objemu tvojem, varno zavetje,
pozabim na vse pretekle gorje.
Tvoj dotik, nežen kot svila,
dušo mi pomirja kot mila.
Vsak dan s teboj je kot nova pesem,
polna radosti, brez težke jeseni.
V tvoji bližini mi srce poje,
s tabo življenje lepše je.
Tvoja roka v moji, najina pot
vodi skozi življenje, brez ovir, brez zaplot.
Skupaj premagujeva vse težave,
v najini ljubezni ni temne zlé stave.
Kot dva goloba v zraku letiva,
prosto in srečno se drug drugemu podava.
V najini ljubezni najdem pravi smisel,
s tabo življenje kot nebeški je prísl.
Najina ljubezen je močna in trajna,
kot gora, ki se ne premakne, je čvrsta in varna.
Za vedno bova skupaj, srce ob srcu,
v ljubezni, ki ne pozna konca, v soncu.
V vsaki tvoji besedi najdem toplino,
v vsakem pogledu vidim iskreno milino.
S tabo sem cel, s tabo sem srečen,
najina ljubezen je večno izrečen.
Skupaj bova ustvarjala spomine,
polne smeha, radosti in iskrene fine.
V najini ljubezni najdem vse, kar si želim,
s tabo življenje kot prelep je film.
Aleksander Aladič
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
Mentorica: Vida Tivadar
***
Telefon
S telefonom se spogledujem,
zjutraj,
opoldne
in zvečer,
ko v igrici napredujem.
Še en skrol, ali dva.
Moja roka drgeta.
Hodim po pločniku,
sem na weceju,
sem v šoli,
ali pa ata pri kosilu moli.
Moj prst hoče klikniti, pritisniti,
>>Najdi si punco<<
naloži si to,
naloži si igrico ono.
Razmišljam,
zdaj sem kliknil.
Se oglasi spremenijo
in moje oči ob pogledu uplamenijo.
Plačaj ali pa se zgodi tisto,
kar ti dajo vpogled s temno visto.
Ne vem, kaj bi naredil.
To je težka situacija.
Izvor njen je telefon,
nadomestek najboljši
pa je papir
in karton.
Žiga Žurga
Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje
Mentorica: Katja Podbregar
***
OBLJUBILI SO NAM MIR
Gost oblak dima pogled zamegli, obljubili so nam mir.
Visok pritisk, v ušesih močno bobni, obljubili so nam mir.
Mama pravi, naj bežim, le kako naj jo zapustim,
tečem tečem, da me kdo ne ulovi, obljubili so nam mir.
Po stezah, kjer sem iz šole hodila, pred leti prvi poljub dobila,
temne, krvave so poti, obljubili so nam mir.
Včeraj smo pri umetnosti risali poletje, zdaj iščem varno zavetje,
vsak krik mi prežene strah v kosti, obljubili so nam mir.
Nekdo se približuje, nekdo me zasleduje,
sosedov pes prestrašen izza ovinka prihiti, obljubili so nam mir.
Vzeli bodo vse, spomine, življenja, le mor ne,
izgubljam boj, zmanjkuje mi moči, obljubili so nam mir.
So to le grde sanje in se bom zbudila, sem kaj narobe naredila,
vsaka minuta se kot ura zdi, obljubili so nam mir.
Zvezde krasijo nebo, metki polnijo zemljo,
tisti tam zgoraj so potegnili vrvi, obljubili so nam mir.
Ni jim mar, da smo živeli, zakaj nam ne bi vsega vzeli,
ponovno postal je boj malih ljudi, obljubili so nam mir.
Sem se res zato rodila, da bom življenje v vojni izgubila,
junak nima ogrinjala, je le človek, ki najbolj trpi, obljubili so nam mir.
Neža Selič
I.gimnazija v Celju
Mentorica: Bernarda Trdin
***
Samo norec
Ne zamerim ti,
samo norec bi se zaljubil vame,
v moje tresoče prste, ki ti razpletajo vozle v vrtincu las,
v moje bele členke okoli tvojega vratu, v moj hripav glas.
Na kopalničnih tleh slišim pristanišče z umazanimi ladjami.
Kot postavljanka se pred mojimi očmi razpira z rjavo prepojena čipka.
Vonj po bruhanju v umivalniku mi polni grlo.
Mogoče sem za ljubezen pač prešibka.
Pleševa po ostrih skalah s porezanimi stopali,
smejim se z biseri okoli vratu,
stojim ti na prstih ob tonih klavirja,
kot da zvok se je razsul.
In ko te poljubim,
imaš eno oko otečeno, tvoja ustnica je preklana.
In ko s prsti grabiš po mojem srcu,
je razjeda slana.
Maruša Bevc Ribarić
Gimnazija Celje – Center
Mentorica: Nataša Grobelnik
***
**duvida
So polja res tako prazna in si vsa enaka kot ljudje?
So misli res tako nevešče izmišljenih besed?
Je upanje le lepša beseda za laž?
Si mislim,
ko mi pravijo, da bo nekoč res prišel sprejemanja dan.
Veš, poti so lepše, če po njih hodiš bos.
Ti vidiš drevesa, a preslišiš njihov bes.
So ti priznala, od kje so prišla, s kom so plesala in zakaj si delijo jezo naših teles.
So konci okrašeni s cvetjem, da si upamo čez njih?
So solze bolj slane, če sproži jih krik?
In usta bolj žejna, če v njih je tišina?
Se izrabljamo?
Smo obupani tujci, ko zmanjka nam vina.
Je balada res kriva za vse to čutenje?
Je strah tista iskra za vse to molčanje?
Naj bo zadnje dejanje premik
vseh tistih z mečem razklanih oblik.
Ples oči in tvojih želja,
alegorija materialnega sveta.
Priznaj si, da ti za nikogar ni tako vseeno.
Zakaj ne strmimo v sonce, dokler je še rumeno?
Raztrgal je žep in našel le mozaik.
Sveta bleščic rana neskončnih razlik.
Zažgala je obleko in zdaj je ni več.
Iskre so vse iste,
a le ena zaneti preveč.
Vanjo bi skrila vodo.
Zašepetala, naj še zadnjič zavre.
Zadnji trenutek pred koncem vsega
Bi bežal?
Bi stal?
Bi gledal v oči?
Bi jokal?
Bi klel?
Bi molil?
Bi smel?
Bi se razigral kot otrok in cvetel, razcvetel, a nikoli nehal rasti in zimo spet zanikal do pozne jeseni,
ker zdaj
in zdaj
in zdaj
je vse drugače.
Laura Volčanjk
Ekonomska šola Novo mesto
Mentor: Jernej Balant
***
DREVO
Njegove razpoke v lubju –
kot moje telo.
Odpadli listi –
kot srce odmrlo.
Vsaka korenina –
kot trdna roka.
Odtrgana veja –
kot krik molka.
Globoka duplina –
kot rana v prsih.
Mrtva tišina –
kot zadnji izdihi.
Velika omela –
kot stara zamera.
Ostri trni –
kot vsaka ovira.
Mrzla prst –
kot postelja zadnja.
Uvelo cvetje –
kot lažna obljuba.
Siva megla –
kot pogled brez luči.
Težka smola –
kot jok, ki ne molči.
Goste letnice –
kot lise v očeh.
Vsaka črta –
kot pretekli greh.
Nizek štor –
kot bitje podrto.
Zadnje poglavje –
kot v grobu zaprto.
Maša Krajnc
Ekonomska šola Celje
Mentorica: Ada Čakš
***
Šalamun šestnajstič
Zastreš roleto,
svetiš od znotraj,
zastreš razum,
Šalamun,
um,
muu,
črno-bele kravice,
nihče ne pije več alpskega mleka,
kravice stavkajo,
podpovprečno plačane medicinske sestre
v otožnosti pikajo nas z iglami,
preučujejo nam kri,
pikajo komarji,
pikaš me ti,
prečrtana pika na koncu stavka,
ker vedno dalo bi se kaj dodati
in od kod razsvetljenim vsi podatki
in kdaj zaprosiš, daj se me dotakni,
razrij čistočo prepoznega krsta,
spreobrnjenje v ljubezen,
ljubezen je pojem,
ljubezen pojém, ker je čutna,
dvom se zgolj pogoltne,
kako papež ostaja trezen,
od kod izhaja vsa bolezen,
zakaj obstaja satanist,
zakaj zares je miren ta budist,
zakaj nisi ti ti,
zakaj včasih jaz nisem jaz,
snegu od samega sebe je mraz,
poleti nujno je skriti obraz,
vseeno porodijo se pegice,
vseeno pojejo galebi,
vseeno slani valovi do skal so grobi,
vseeno ponekod se jedo otrobi,
vseeno je in vse je eno.
Pia Zelnik
Gimnazija Kranj
Mentorica: Ana Žunič
***
SAJE
Saje v okvirju,
bolečino skriva mraz.
Solze na papirju,
ker moram 1. novembra čakat na pomlad.
Ni videt neba, je belo,
lahko bela barva zbledi?
Včasih srce je hrepenelo,
zdaj kamen krvavi.
Kot požgano drevo na Krasu,
v sajah ne najde več življenja.
Kot požgan Kras
so požgane sanje iz leta 2022.
Tereza Devetak
Šolski center Nova Gorica, Biotehniška šola Šempeter pri Gorici
Mentor: Miha Hlede
***
SVET IZ RAZGLEDNIC
Vstopim v sobo.
Na mizi zagledam novo razglednico.
Prilepim jo na steno in gledam.
Gledam svet iz razglednic.
Nekaj mi jih je poslala moja negovalka.
Letos je obiskala plažo Hokaido.
Tam se srečata morje in sneg.
Kar čudila sem se, kako je to mogoče.
Na fotografijah, ki so jih izbrali za razglednico,
je vse videti tako čudovito.
Obiskala je še Kjoto, kjer se je v parku Maruyama
in na pobočju filozofov začel festival cvetočih češenj.
Na eni izmed razglednic z Japonske
je upodobljen orjaški pajkovski rak.
Ob njej pomislim na bolezen,
ki se je pred enim letom naselila v mojem telesu,
kot da sem prazna školjka na plaži,
kjer se snideta sneg in morska pena.
Še več razglednic sem prejela od vnuka,
ki je lani obiskal kar petnajst držav.
Ko je potoval po Mehiki, je spoznal dekle,
srečala sta se v cerkvi San Juan,
kjer, kot mi piše – kar ne morem verjeti,
kam gre ta svet – za čiščenje duše
in izganjanje zlih duhov uporabljajo kokakolo.
Tam je molil zame, potem pa na moje zdravje
spil celo plastenko te sladke pijače.
Z dekletom sta se zelo ujela in zdaj potujeta skupaj.
Septembra sta bila v Grčiji, in sicer v kraju Meteora.
Tam sred ravnine stoji nekaj ogromnih skal,
na katerih so zgrajeni samostani.
Nisem in nisem se mogla načuditi,
kam so jih postavili.
Na mizi me čaka razglednica iz Berlina.
Poslala jo je moja najboljša prijateljica,
saj se je udeležila maratona.
Od nje sem prejela veliko drugih razglednic,
iz Pariza, Londona, Benetk in Prage.
Tako svet iz razglednic v moji sobi
nenehno raste in se širi.
Vsak dan se zazrem vanj in ga gledam in gledam.
Gledam te prekrasne kraje, ki jih sama nisem
mogla obiskati. Niti mi jih ni treba obiskati,
saj me drugi popeljejo skoz njih,
zato se počutim, kot bi bila tam.
Z njimi. Kljub temu da se krčim,
moj svet raste, in ko se mi zdi,
da je vse narobe, ga obrnem,
saj me na drugi strani čakajo
njihove tolažilne besede.
Pia Počervina
Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola
Mentor: Denis Škofič
***
IN PRVIČ TIŠINA NI PRAZNA
svetila si
ne kot sonce
bolj kot zaslon ob treh zjutraj
ki ga ne zmorem ugasniti
umetna
vztrajna
kot obvestilo
ki ga ne odprem
začela sva
kot stavek brez pike
ki verjame da ga čaka zapis v večnost
zdaj ko je vse že izgovorjeno
se ne znava več izgovoriti
le še tipkava vsak zase
v tišine ki niso iste
ležala sva
v razpokah dneva
in si izmišljevala zgodbe
da bi preživela resnico
ti si med besedami
puščala odprta okna
za nekoga drugega
jaz pa sem stal na prepihu
in temu rekel upanje
moje srce
igrača v tvojih rokah
tvoje zamisli
vedno korak pred mano
smeh
ki ga nisi delila
je odmeval najdlje
tvoj jok
vedno pravočasno prepozen
zdaj hodim
po sledeh
ki jih več ni
in temu pravim spomin
čas je najin rokopis
popravil brez vprašanja
ti si šla
jaz ostajam
v telesu
ki se na novo uči
kako ne izgovoriti tvojega imena
in prvič
tišina ni prazna
ampak moja
Tim Kuzman
Šolski center Slovenj Gradec, Srednja šola Slovenj Gradec in Muta
Mentorica: Andreja Breznik
***
APART MENT
Velik, odprt atelje.
Papirnate stene in lanena okna, da za trenutek še sonce obmolkne.
Ne gradim cesarstva bosa na hladnem parketu in
na zadnji zaponki zapetem črnem nedrcu.
Tuja umetnica briše akril na moje nove leviske, a ljubi svetlobe svetniške dlani.
Slika me v barvah, kot da se prvič zadeva;
prstni odtisi na platnu,
ne pušča prostora v kotih,
obriše akril na moje nove leviske,
tkanina je parajoča pod tujim dotikom in prsti in barvo za nohti.
Skozi kalejdoskop se zdi, da sem popolna.
Kar vidi, je stvarno, zato nikoli ne verjame le na besedo in nič več ne bere
imenitnih piscev in mojih ljubezenskih pisem.
Gleda in čaka bombaž v tem vzorcu naliti se barve.
V tem prostoru znajo nihat le lestenci, čeprav zares tudi ne
in glas, če šepetajoče odmeva
nič več ni večno in nikoli ni bilo.
Kot da je vse
na silo usojeno,
pade čopič na tla.
Kaja Cajner
Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Mentorica: Janja Majcen
***
Loviti sonce
Loviti sonce je stegovati se
po rumenih žarkih,
iskati srečo v srečanjih
in majhnih korakih.
Loviti sonce je zreti vanj
in si skuriti oči.
Je kot zalivanje svojih rastlin preveč,
da se potem zadušijo.
A to delaš le iz skrbi, iz želje,
da bi vse raslo hitreje,
da bi bil svet malo bolj zelen,
pa na koncu ostanejo samo mokra zemlja
in prazni kozarci.
Loviti sonce ni vedno lepo.
Včasih je samo to,
da stojiš nekje na robu skupine
in poslušaš, kako ne znajo šteti.
In takrat ne rečeš ničesar.
Ker če nič ne rečeš dovolj dolgo,
se ljudje navadijo,
da si samo praznina med stavki.
Loviti sonce
je leteti s krili iz voska
in ne pasti v morje.
Je umivanje sebe z vrelo vodo,
da bi spremenil agregatno stanje,
da bi te veter ponesel
skupaj z ovenelimi rožami.
Loviti sonce pa je tudi
upati, ko vsi dvomijo vate,
ko gradijo mesta s pravili,
že pripisanimi vsaki osebnosti.
Ko določijo voditelje in tiste,
ki stojimo ob strani kot ulične svetilke.
Prižgane,
da drugim kažemo pot,
a nas skoraj nihče ne pogleda.
Ampak resnica je drugačna,
loviti sonce
je vedeti, da nobeden ni odveč,
tudi tisti, ki ga pozabijo šteti,
ker ne zna kričati čez druge.
A ko se sonce skrije
in ga ni mogoče več uloviti,
ko noč postane težka preizkušnja
in poti nihče ne more več prepoznati,
takrat ne rešujejo dneva žarki,
temveč svetilka ob cesti –
tiha, prezrta,
ki v temi prvič zares zažari.
Ana Herlah
Šolski center Celje, Gimnazija Lava
Mentorica: Špela Zupan