Milan Jesih

Zlatnik poezije 2021 prejme pesnik Milan Jesih.

FOTO: Rok Deželak

Pesniški začetki Milana Jesiha so tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Ko se je pred leti v nekem intervjuju spominjal tega obdobja, pesnik ni poveličeval svoje vloge in revolucionarnosti skupinskih nastopov. Nasprotno, njegova razlaga je prozaično vsakdanja, skorajda ljudska v svoji anekdotičnosti: »Mlad človek je vpil: ‘Tukaj sem!’, hotel, da se ga vidi in sliši, pisal bi kar koli, da bi me opazili. Provocirali smo, uporabljali grde besede, napisali kaj politično dvomljivega, čeprav vedno z zdravim občutkom za varno rit … Enkrat je urednik Radia Študent zadnji trenutek z muziko nadomestil neke moje butaste verze, nekaj kot ‘Tito v slapu je širokem umival si krvave roke’ …«

V tem butastem verzu, kot ga je označil sam, bi lahko prepoznali vrsto značilnosti Jesihove poetike: poezijo se da pisati o vsem, nobena vsebina, naj bo še tako intimna ali spotakljiva, ni tabu; z jezikom se je treba igrati, besede postavljati v take zveze, da uho prisluhne ritmu, rimi in besednim igram.

Leta 1972 je izšla Jesihova prva pesniška knjiga z naslovom Uran v urinu, gospodar!. Obveljala je za reprezentativen primer slovenskega ludizma, neoavantgardizma in modernizma. Nekaj let kasneje je Taras Kermauner, natančen opazovalec premikov v tedanji slovenski poeziji, v Jesihu prepoznal povsem nov tip pesnika, ki je še najmočneje, vendar samo delno povezan s Šalamunom. Razglasil ga je za retorja, ki »uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo.«

Jesih je estetsko uživanje v besedah znal prenesti na bralce. Njegovi verzi: »Hudo je ležat / ves bolan bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postelji zavaljen // brat in sestra« so praktično ponarodeli. Največ pozornosti pa je pritegnila njegova zbirka s preprostim naslovom: Soneti. Izšla je leta 1989, brali so jo celo potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, medtem ko so literarni zgodovinarji v njej prepoznali edini pravi primer slovenskega pesniškega postmodernizma.

Sonetom so štiri leta kasneje sledili Soneti drugi, tem pa nove in nove zbirke. Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo leta 2017 z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala. Milan Jesih, vsestranski ustvarjalec, predvsem pa pesnik z veliko začetnico, prejme zlatnik poezije za življenjski pesniški opus, za ustvarjalni prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter za žlahtnost pesniškega jezika.

Utemeljitev pripravila dr. Darja Pavlič