2022 – vse prispele pesmi

– po vrstnem redu prijav –

NE PREBUDI JE

Kako priklicati muzo?
Muzo, ki se skriva za zaveso zavesti,
odmaknjeno od resničnosti in speto z domišljijo.
Muzo, ki spi v dejanjih in se prebuja v sanjah.
Muzo, ki si slepi pogled, ko ji prihajaš naproti.
Kako bi prebudil zamišljeno bitje, vztrajno bedeče
v viseči utopiji?

Zakaj bi jo zbudil, če njen spanec zida mostove do paralelnega sveta
in kroji moje spomine, ki bodo živeli eone.
Zakaj bi iracionalno ednino zrezal v kompleksno
dvojino?

Privlači me njena sapa, ki greje
zamrznjena pljuča, v katera se lepijo
kristalne snežinke.
Ob njenem dotiku se koža vžge
in spremeni v pepel.
V nestrpnem pričakovanju svežine platna,
na katerem bo nastala nova, izvirnejša umetnina,
ga odpihne veter zgodovine. Z zatohlim izdihom
odnese poslednje ostanke zažganih odmečkov telesa,
ki bi v vsakem primeru zgnili.
Njen šepet prebuja mrtvece,
padle v boju s tragično pravljico.
Oni niso pokopani v grobovih,
iz katerih rastejo ostre vrtnice, ki z vbodom razplamtijo ljubezen,
grajeno več desetletij,
temveč ležijo na dvorišču,
pred vhodom skoraj napolnjenega poslopja zamisli in izumov.

Ana Velenik
Gimnazija Ilirska Bistrica

POKOPALIŠČE BESED

Pokopališče besed,
polomljena srca križev lesenih,
utripajo šibko ob mojih kolenih,
nagrobnike prekriva led.

Led, ki se širi v srca ljudi,
v vse, ki so zavrgli svoje besede,
da bi se rešili vsesplošne miselne zmede,
občutkov otožnih kot zimske noči.

Na pokopališču so njih upi pokopani,
mrzla prst nad njimi jih duši,
pod krizantemami vladajo večne noči,
v marmor so njihovi glasovi vkovani.

Glasovi, ki so pripadali bogovom,
in širili upanje v boljše življenje,
nemo zdaj poslušajo govorjenje,
ki pripada človeškim duhovom.

Četudi so njihove besede izgubljene,
ječijo pozabljene od svojih lastnikov,
nihče ne more preglasiti njih krikov,
dokler niso iz drugih ust izrečene.

A vendar je mnogo še drugih besed,
ki človeške so lastne duše izraz.
Pozabili bodo, kakšen je bil vaš obraz,
vaš glas je tisti, ki bo spremenil svet.

Neja Palo
Mentorica: Bojana Dolinar
Biotehniški center Naklo – Srednja šola

Prosim, ne sprašuj me

Prosim, ne sprašuj me, kaj bo,
ker nama še ne bije ura smrti
in ker vse, kar bo, je vmes med Zdaj in njo.

Vmes počiva moja dlan v tvoji,
nji na čast vzcvetijo moja vroča lica.
Vmes treš zrele grozdne jagode iz mojih ust
v strašno rdeče vino.
In ga goltaš in častiš opoj njegov mamljivi,
vinjen ljubiš z njim gorečo naju arijo mladosti.

Kjer pa se Vmes konča, ko mojo pesem
temna uduši tančica,
tedaj ne kali si očesa, ne rani nežnega si lica,
ker iz mojega krvavega črnila
bo brhka hijacinta vzklila
in to je vse, kar bo.

Nika Kurbašić
Mentorica: Mateja Rebec Hreščak
Šolski center Postojna

In konec.
Zadnja solza na licu oznanja
propad.
Trpko zavedanje.
Okušam ga v ustih in nosim v srcu.
Ne pustí mi zapreti oči.
Kje ste
sanje?
Kaj si
hrepenenje?
Kdo si?
Gnusna lupina brez smisla,
ki ne čutiš dotika.
Postavi si zrcalo.
Ki ne čutiš dotika,
gnusna lupina brez smisla.
Kdo si?
Hrepenenje,
kaj si?
Sanje,
kje ste?
Ne pústi mi zapreti oči.
Okušam ga v ustih in nosim v srcu.
Trpko zavedanje.
Propad
oznanja zadnja solza na licu.
In konec.

Liza Zavrtanik
Gimnazija Nova Gorica

SAMO TI

Oblaki preplavljajo nebo,
veter boža mi telo.
Vidim tebe v daljavi,
vem, da nikoli več ne bom v osami.

Počasi se približuješ mi,
samo jaz zdaj vem, da si ti.
Pogledaš me z zelenimi očmi,
že takrat močno zavre mi kri.

Zdaj že čisto blizu si,
nič več me ne boli.
Solze izzvenele so,
ljubezen je prišla v telo.

Maja Lasbacher
Mentorica: Monika Rubin Bračko
Biotehniška šola Maribor

ŽIVLJENJE

Tukaj sem,
z ničimer drugim,
ne vem zakaj,
to življenje ni resnično.

Spomini, ki živijo,
ogenj, ki me je ločil,
moram najti svojo resnico.

Toda okoli je toliko ljubezni,
metulji v mojih laseh,
sanje v zraku,
in ključ, ki odpira nebo.

Želim se spomniti,
da so življenje sanje,
pot do sanj je neskončna.

Želim se spomniti,
da so življenje sanje
in v svojem srcu bom vedno ohranila mesto,
v primeru, da te najdem,
ko se zbudim.

Predstavljala sem si srečo,
pot, po kateri želim hoditi,
pesem, spomin;
zgodbe, ki jih nisem poznala,
zvonijo v meni.

zmagovalna pesem

Toda okoli je toliko ljubezni,
metulji v mojih laseh,
sanje v zraku,
in ključ, ki odpira nebo.

Želim se spomniti,
da so življenje sanje,
ki se uresničijo,
dolga je še moja pot.

Skoraj vedno bo sončni vzhod,
skoraj vedno bo sonce vstalo,
skoraj vedno bo novo jutro.

Želim se spomniti, da so življenje sanje,
in v svojem srcu bom vedno ohranila mesto,
v primeru, da te najdem,
ko se zbudim.

Amalthea Celec
Ekonomska šola Murska Sobota

Kako globoko sem zavita?
Med njegove prste, njegove poljube in objeme,
da sploh več ne čutim blazinic svoje roke,
ki imajo tako moč, pa je ne uporabijo.

Kako globoko sem zakopana?
Da hlastam po zraku, vsakič, ko ga moje oči zagledajo,
ko se mi za trenutek zdi vse nepomembno in nesmiselno,
razen njega in njegovih modrih oči.

Kako globoko premišljujem o njem?
Dovolj, da bi moje oči bile spet tako iskrive kot
takrat, ko sva se poljubila.
Dovolj, da bi spet se znašla v svetu sanj?

Sprašujem se, zakaj si to dovolim?
zakaj nisem tako polna
vseh svojih barv, zvokov, vonjev,
da jih ne bi potrebovala več.

Valentina Küplen
Mentorica: Metka Prelog
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota

Refleksija

Predstavljaj si scenarij.
Lahko je v omari.
Ne, ne, ne, v dvorani!
Predstavljaj si scenarij.

Zapoje naj se pesem,
igrá igriva igra,
odstrani se bolezen,
ki um mi zdaj prekriva.

A to je le scenarij,
požar lahko je v hali,
vse le morda je v šali,
predstavljaj si scenarij.

Pravično gospodično,
pokojnega zvonarja,
pokvarjeno družino,
pohlepnega cesarja.


Zamisel zdaj postane,
resničnost, meni sanje,
okvir za novo znanje,
modrost, veró, spoznanje.

Spoznavanje stvari,
nas, bitij in oblik,
življenja mnogih mori
kljub majhnih se razlik.

Napačna pojasnila
od smisla so se odtujila
modróst so ubila,
scenarij so pustila.

Življenje žal’ živeti
neskončni nič ni vredno,
enako kot umreti
tako postane dedno.


S predstavo gledališko,
zaígra se devištvo,
v ljubezni uporništvo,
lažnivo mučeništvo.

A kaj resnični je prav?
Predstava v moji glavi?
Dotik človeških se glav?
Ljubezen, ki me brani?

Resnična je izbira,
prihodnost nas ovira,
svoboda ti variira,
če si ne najdeš mira.

Potrebno je spoznanje,
življenje ni akvarij,
odgovor in vprašanje,
predstavljaj si scenarij.

Miha Jevšenak
Mentorica: prof. Polonca Glojek
Šolski center Velenje, Gimnazija Velenje

Vsi lažejo

Ko se zaljubimo, naredimo, kar moramo.
Povemo, kar moramo, a ni dovolj.
Pa naj bo to zate, ko gledaš za njo.
Vem, da zate nikoli ne bom dovolj.

Vsi lažejo …
Včasih je to edina resnica.
Ni pomembno, če je tam nekje in čaka,
da jo svet najde.

Zakopani globoko v sebi – vsi lažejo.
Če sem iskrena, igramo za obe strani.
Pretvarjati se je lahko,
težko pa je, ko izgubiš zaupanje.

Na boljše ali na slabše.
Na bogate ali na revne.
Na srečne ali na žalostne.
Vsi lažejo …

Vsi živijo in vsi umrejo.
Ni važno, kaj je tam zunaj.
Čakam, da bo svet našel …
Čakam, da bo svet dojel …

Nina Marin
Mentorica: mag. Aleksandra Štih
Gimnazija Ormož


GRADOVI

S slamo nabiti gradovi,
elizij jim nudi spoznanja,
provokativni so, a negotovi,
resnic se boje, ne laganja.

V tej slami rede se podgane,
kožuhe jim krpa dvoličnost,
manipulativne so, a neuigrane,
hrani jih sladka sebičnost.

Podgane zajedajo gliste,
mrtvi metulji vsakdana,
komutativne so, a nikdar čiste,
slepi nas njih reka pretkana.

Vname se ogenj, ki v slami plamti,
podgane pa veter izžge do kosti,
čeprav zoglenele so gliste v pepel,
nihče ga ni videl, ko grad je gorel.

Lan Tertinek
Gimnazija Jurija Vege Idrija


Močna kakor krila angela – velika in visoka,
nikoli ne padejo.
Razpršijo se kot pot v vse smeri –
moja ljubezen.
Poveličujemo te kot Marijo – brezmadežno,
ampak si več.
Ne obupaš, tudi če bomo mi,
vedno veruješ.
Si božji otrok, večji kot mi –
nas predstavljaš.
Mi te sestavljamo, si skupnost –
vez z Bogom.
Si ena in edina, te je sto –
nikoli se ne končaš,
si Božja, od Boga dana,
vedno naša.

Nuša Jehart
Mentorica: Lucija Mirkac
ŠC Ravne na Koroškem, Gimnazija Ravne

nominirana pesem
nominirana pesem

Premišljevanja knjigobrbca

I

Že od nekdaj slišim zvonjenje,
vse naokoli zvoni in zvoni.
O, da bi že prej spoznala, da zvoni meni,
ko se ne bi prepričevala, da mi zgolj zveni v glavi!
Tako pa sem živela, ne misleč na grozeče zobe časa,
in zdaj ko se zavedam zvonov, ki mi vztrajno zvonijo,
se prvič sprašujem o svojem prihajajočem preminutju:
bo ostal le kamen, morda roža, tiha kaplja v očesu? Spomin?

Kdo bo torej postavil moj muzej nedolžnosti, ko pride moj čas?
Saj vem, nikar naj se ne varam, zame ga ne bo,
moj življenjepis bo naslovil Marquez,
zame ne bo ne pava ne jezuita.
Tudi prijateljstva so tako izjemno plitka;
ne prenesem več njihovih praznih besed.
Spravite vendar te plešaste pevke stran od mene,
naj jih nikdar več ne vidim!
In kako neznansko kratki so vsi ti odnosi …
Odkrižajo se me, kakor hitro dosežem svojo preobrazbo,
le še brca in žužka več ni.
In nato se sprašujejo in čudijo,
zakaj sem postala stepni volk.
V svojem puščavništvu sem zgradila trdno obrambo pred njimi:
dva kmeta spredaj, na levi tekač, desno konj.
Trdnjava za mano, brani moje ranljive pete.

Zdaj sem z njimi le še za zaprtimi vrati.
Minili so časi, ko smo skupaj kradli konje;
danes imajo vsi veliko bolj visokoleteče cilje,
jaz pa bi še vedno rada postala zgolj varuh v rži.
Ne, srce mi ne dá, da bi se poslovila od svoje mladosti in otroških sanjarij.

A vseeno sem uspela najti svojo strast.
Književnost, dajem te kot pečat na svoje srce,
četudi moram zato ubrati Prometejevo pot.
Toda potovanje bo težavno
in dosegljivost cilja je morda le iluzija, zgolj senca vetra.
Morda me čaka en sam neskončen tek za vozom,
in četudi mi nekoč, bržkone šele kot starki, uspe uloviti ribo,
usoda veli, da bodo od nje kmalu ostale le obglodane kosti.

Priznati si moram – moja mladostna moč počasi odteka.
Čas, ti rabelj hudi, ne tako hitro,
prosim, ne zabodi moje slike že zdaj!
Tam nekje, predaleč, da bi jo dosegle moje oči,
je namreč luč mladosti.
Da bi jo to noč le še enkrat videla …
A upanja ni – zvonovi me opozarjajo,
da v Benetkah vztrajno čaka name smrt.
Saj boste takrat pustili balkon odprt, kajne?

Toda včasih me v umetnosti zanese.
Takrat se mi zazdi, da lahko živim,
da lahko ljubim, ljubim ta svet in vse druge.
O, ti vseobsegajoča ljubezen, ne zapusti me nikdar!
A te utvare se kmalu razblinijo in spet in spet me težé spone,
vsi ti grehi, ki se vrstijo eden za drugim.
Mea culpa, mati. Confiteor.
Ne bom te več prosila za skodelico kave,
ne bom te več zatajila,
ne pred petjem petelina ne po njem.

Spokorila sem se.
Teža grehov me ne pritiska več k tlom
in spet mirno plava moja barka.
Toda jadro si zdaj želi viharja,
želi potovanj,
tja do siren in še naprej!
Čakam na znamenje, naj grem,
čakam na klic širnih voda,
čakam na razcvet življenja.
Kdaj pride Godot?
Jutri. 

II

vsebina srca < vsebina žepa
Da, človek toliko velja, kar plača.
Ne bodi hlapec, brat, še najmanj denarja!
Lahko si zgolj hlapec ljubezni.
Toda ljubezen, prijatelj, je trdo delo.
Mi pa še vemo ne, s kom živimo, s kom spimo.
Zato ni čudno:
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Ah, Penelope se več ne rojevajo.
Zaman trpíte, Wertherji, zaman!
Lotte vznikne zgolj še v mislih sanjača.

Da, prave vrednote v ljudeh izumirajo,
zamenjane za prazen blišč, ki ga častijo množice.
Naš krasni novi svet propada,
toda človek tega očitno ni zmožen videti.
Slepota požira človeštvo, kajne, Saramago?
Mi, nesrečniki, ki gledamo, pa ne vidimo,
ne vidimo hudodelstev, ki jih sejemo po svetu dan za dnem.

Zločini, zločini, kazni pa nobene.
Vesti nobene.
Vrata bi brez pomisleka v trenutku odprli.
Kako lahkotno je bivanje brez občutka krivde, kali?
Ni čudno, da se med nami razširja kuga,
kuga prezira, sebičnosti, zavisti,
kuga neskončne praznine med ljudmi.
A komu mar za prazna srca, dokler je rit polna?

Vse je ena sama trapasta gonja za dobičkom, plehko zabavo ter razkošjem.
In ko jim ne uspe zagrabiti izmuzljive podobe blišča,
ostane zgolj izhod v sili – vdajanje pogubnim omamam.
Piti ali ne piti?
Piti!
Že od nekdaj je človek počenjal le to:
hodil po zemlji je naši in pil.
Beznice na vsakem koraku.
Korak do propada.
Raje poglejte v svet, njegove lepote!
Pojdite raje po Siddhartovi poti,
potopite se v svet, združite z naravo v eno,
omamljajte se raje s tem!
Ljubite oblake!
In drug drugega.

Ne ljubite dovolj
in nikakor ne dovolj iskreno.
Saj vendar vidite, kako nam cvetijo kostanji!
Vojna. In mir?
Še kdaj?
Zbogom, orožje!
Odidi.
Tvoj čas je minil.
Saj smo vendar na svetu, zato da ljubimo.
A kaj ko nam je sosed še vedno vrag,
kaj ko človek spet mori človeka, brata.
Drvimo v propad.
Človeštvo bo morda preživelo,
a človečnost izumira.
In ljubezen tudi.
Zdaj ni več človeka,
ostala je le še zver.

*Dela, uporabljena v pesmi: Komu zvoni, Zvenenje v glavi, Namesto koga roža cveti, Muzej nedolžnosti, Ne varaj se nikar (Lermontov), Sto let samote, Katarina, pav in jezuit, Plešasta pevka, Preobrazba, Stepni volk, Lužinova obramba, Iliada, Za zaprtimi vrati, Konje krast, Varuh v rži, Slovo od mladosti, Visoka pesem, Mit o Prometeju, Senca vetra, Na klancu, Starec in morje, Sonetje nesreče, Slika Doriana Graya, To noč sem jo videl, Smrt v Benetkah, Slovo, Ljubim (Kovič), Ne zapusti me nikdar, Zdravljica, Confiteor, Skodelica kave, Greh, Sveto pismo, Sonetje nesreče, Jadro, Odiseja, Čakajoč Godota, Kons 5, Slovo od mladosti, Hlapci, Pisma mlademu pesniku, Plešasta pevka, Slovo od mladosti, Odiseja, Trpljenje mladega Wertherja, Krasni novi svet, Esej o slepoti, Nesrečniki, Kralj Ojdip, Zločin in kazen, Za zaprtimi vrati, Neznosna lahkost bivanja, Kuga, Hamlet, Duma, Beznica, Siddharta, Omamljajte se!, Tujec, Kostanj posebne sorte, Vojna in mir, Zbogom, orožje!, Antigona, Zdravljica, Krst pri Savici, In ljubezen tudi, Stepni volk

Lana Prosenak
Srednja šola Slovenska Bistrica

ONA SANJA

Sanja.
Sanja o zvezdah,
sanja o valovih,
sanja o svetlečih iskricah čarovnije.
V njenih sanjah so podobe žive,
skače z zvezde na zvezdo,
plava med valovi,
izgublja se v svetu čudes.

Ne želi si več nazaj.

Želi si,
da bi lahko
postala ptica in poletela v nebo.
Daleč, daleč stran …,
dokler ne bi, nekega dne,
pozabila, kdo je,
in bi vsi pozabili,
da je kdorkoli sploh bila.

Uzrla bi sij svobode, obljubljeni raj.

Uzre ̶
ljubezen se v vsej svoji lepoti
iskri v spiralah njenih oči.
Zre v njene neskončne globine.
In ptica se vklenjena zdi,
ker nima ljubezni,
in sanje se zdijo oddaljene,
ker ne čutijo dotika.

(Vendar) Tudi podoba ljubezni v času mine.

Pobira,
drobce podobe,
skuša jih sestaviti.
Manjka košček upanja.
Zato sanja,
sanja o zvezdah,
sanja o valovih,
sanja o ptici.

Želi si, naj čas ponovno vzcveti.

Lara Višnjevec
Gimnazija Koper

BLEŠČEČI SEN

Trpljenje je obzorje,
obzorje globoke teme.
Tema strogo ostaja
in vsa čustva osvaja.

Skozi strešno okno voda kaplja,
saj zunaj neurje divja.
V neurju se vrtim sem in tja,
ne najdem izhoda večnega.

Trnjeve veje vežejo mi roke,
okovi ovirajo moje noge.
Priklenjena na tla nemočna sem,
v kletki na očeh vsem.

Z zlomljenimi krili se borim,
želim poleteti, pa vedno zbolim.
Bolezen tako sem dobila
od otroka, ki sem ga ubila.

Sama sem ga utopila
in tako grobo umorila.
Utopila v morju solza,
potoka globoko krvavega.

Lesen kol razklal mi je srce,
prsni koš izkrvavel je.
Po žilah teče mi hladna kri,
modra sem v obraz s stisnjenimi zobmi.

Borim se, ko tema zastruplja mi telo,
zmagala bom, ko otopelo bo.
Moje steklene oči zasijejo,
ko belo svetlobo uvidijo.

Končno je minilo to trpljenje,
ki me je ovilo v trnjevo obolenje.
Mir sem za vselej osvojila,
čeprav sem se ubila.

Misli, ki zastrupljale so me,
osvojile moje so srce.
Utišale so ga za vedno
in nikdar več ne bo bilo bedno.

Rešila sem se bolečine,
ki obdajala me je.
Srečna končno zdaj sem,
spokojno zavita v bleščeči sen.

Zoja Katarina Hlebec
Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana

MIDVA

Ko se zgodovina več ne piše,
prihodnost pa počasi bledi,
ostani z mano v trenutku,
poglej me naravnost v oči.
Ko svet se nenadoma sesuje
in zemlja pregori.
Ko vsi ptički prenehajo peti
in vrtnice prenehajo cveteti.
Ko dih nama zastane
in strah naju objame.
Kaj bova storila?
Reci, da izgubila se ne bova.
Da tudi v pekel ne bova zgrmela.
Reci, da bova do neba poletela.
Midva.

Nina Kelner
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje

nominirana pesem

nominirana pesem

DVE STEKLENI SRCI

Napisala sva pesem brez rim, besed ali črk – jo z melanholijo in prešernostjo ulila v najin rezon.
Pesem dveh steklenih srcih.
Potem sva prenehala plesati, čeprav je najina nema skladba še vedno odmevala čez širno plesno dvorano.

Odstranila sem zarjavele žeblje iz jedra svojega srca in to je izčrpano padlo na objokana tla.
V kositrnem oklepu sem zaživela kakor stekleno brezno, ki se ni sposobno prenehati drobiti.
Vsak izdihljaj povzroči novo razpoko. Pozabila sem že, kako razbolele so lahko pljučne razsežnosti …

Steklo v najinih pogledih, v najinih odsevih. Zdrobljeno steklo v vsem, kar sva bila, in v odsotnosti tega, kar sva – vitraž najinih srčnih zastojev.
Barvni koščki stekla, ki se pod kričeče rdečim soncem lesketajo v čudovitih odtenkih, nama režejo brazde v razgaljeno meso.
Žalost, ki je čista kot solza, je vendarle umazano krvava.

Vse solze, ki sem jih zaprla v ograjeno oporišče svojega telesa in jih nahranila z vso ljubeznijo, ki sem jo premogla, so me zalile:
najprej tiste, ki so plule vzdolž mojih lic kakor barke na odprtem morju v času snežnega meteža, potem tiste, ki so kapljale kakor dež v obliki plodu gromkih oblakov, ne da bi se lic sploh dotaknile, nato tiste, ki oči niso zapustile in so vanje intenzivno žgale svojo kljubovalno prisotnost, in na koncu tiste, ki so nastale v jedru moje celote in so preplavile moje pogumno srce.

Prerinila sem se čez svoje razparane brazgotine in sprejela tvoje, poljubila strto dušo in ti podarila delček vseh svojih pogledov, utopljenih v hrepenenju.
Toliko pobeglih čustev bi želela zaupati v tvoja ušesa, vendar si ne zaslužiš slišati niti izdihljaja.
Ker še vedno plešem v ritmu tvojega srca, ostajam skupek steklenih črepinj in porezanega duha.
V melodiji enega steklenega srca.

Nastja Podgoršek Ferčec
Mentorica: Jelka Kotnik Rudolf
Srednja šola za oblikovanje Maribor

SONCE MOJEGA VESOLJA

Je sonce mojega vesolja,
svetloba lune, ki žari,
vsaka najlepša melodija,
prva misel mračnih dni.

Ko sva prvič se smejala skupaj,
bil mi je nihče,
nikoli nisem mislila si,
da postal mi bo vse.

Vsaka misel, sladke sanje,
vsak pogled je bil njegov,
vse besede tiste grešne
sladek strup, ki leze ti v uho.

Čuti tudi on tako ali je vse le iluzija?
Ko sem z njim, vse tako preprosto se zdi,
a ko ga ni, ne morem živeti brez laži.

Ve, da moje srce gori le zanj?
Zanj sanjala sem, zanj živela,
zanj hranila svoj zadnji ples.

Anja Kerčmar
Mentorica:Sonja Žilavec Nemec
Gimnazija Murska Sobota

Kaplja

ob zori me v svojem toplem naročju
odnesi domov
prosim, ne redči mi krvi z malinovcem
ta gre v srce
rekel si
srce in pika
in nepoetično modroval
o modernističnih prepričanjih
osnovanih na mračnih lažeh preteklega časa

ta gre po telesu v aorto in pljučno arterijo
rekla sem
aorta in pljučna arterija in pika
in še
večni resnici o človeku
manjka zadnji odrešujoč odmerek
(božje milosti)

Tinkara Perhaj
Gimnazija Želimlje

Ljubim vsako besedo izgovorjeno,
ki kot pesem sede mi v uho.
Naj bo še tako ljubljena uspavanka,
pa nobena ne bo presegla tvoj glas sanjav.

Ljubim vse okoli sebe,
zame noben dan brez sonca ne mine.
A ko boš ti poleg mene,
svet se le še na bolje spreobrne.

Ljubim tebe, res le tebe.
Srce utripa mi močno.
Raje izpovedano kot pozabljeno.
Predanost se mene otresla ne bo.

Timeja Petek
Ekonomska šola Murska Sobota

Jaz sem tvoj odvod in ti si moj integral

Ervin Mustafić
Mentorica: Katja Petrič
Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo

Neveš Očem

Rad bi že odplaval stran
Rad bi že odjadral v temo
Ko v uri polnočni
Zgubljen v lobanji
Vse kar vidim, zlo je.

In sivi so odsevi v mesečini
Slep in gluh
Brez čutila
Še zavedam se
Da kar čutim ni le strah

Streljam v oblak
Brcam v temo
V mislih je vsak
Kot da bi napisal se

in sivi so odsevi v mesečini
in sivi so odtisi v glini
in sivi so spomini
se zgubili

Ostane le obris
Odtis v žametu
Kar izgnano je
Se kmalu obnovi.

in sivi so odsevi v medenini
živi kakor vsi ki so odšli.
ko trpi
na stotine ljudi,
ne počutim dobro se v svili
neudobno je v mehki svili-neprijetno-meni.
Se ne zdi
Da je prav
Ko v uho letijo zgodbe
Resne in resnične
Le te niso iz svile
In kričijo kakor ptice.
Se mi zdi
Narobe.
da smo sebični
da smo oviti v svili
ko drgnejo jih strgane obleke, ki jih grejejo
ko drgnejo jih stare, trde obleke, ki jih grejejo
ko drgnejo jih grobe, zdelane obleke à medtem ko delo jim zapira veke,,,
in jih grejejo.

Za njih so vredne več
Koker naš
100% bombaž
In lan
Nepravičen in zlagan
Se počutim ko zavit sem v svili
In vse kar svila ni-nas moti
Zdaj tisti, ki ga žuli
Se mi smili
Saj živel sem jaz v zmoti
In
Ko žulijo jih stare, obrabljene obleke, ki jim služijo
Pred praskami in ranami in mrazu, ki jih ščitijo
Da ne zbolijo, ker če-
Preminejo.

Medtem ko mi
Vsi oviti v svili
Medtem ko sivi
So odsevi na gladini
Ko v globini trgajo se šivi
Ko spomini vsi so le še sivi
Ko v satiri skrivajo solze in kriki, se
Ko rubini svetijo se jim oči in misli njihove
Ko rubini svetijo se njih oči
Ko spomini vsi so le še sivi, njihovi
Sreče trenutki so minljivi, njihovi
Vsi občutki so minljivi, njihovi
Razen prerisane grenkobe zoper njihove sebičnosti.
Kriki vsi bili neslišni
Ali neuslišani.?
Ostali skriti za kulisami
Ko v globini parajo se šivi
Porazi njih usodno bili
Ko ustavi se utrip u žili

sivi so odsevi na gladini
In v globini ribnik veka
In v daljini krik se vidi
Grd obraz se sliši
Kam odšli so vsi pastirji
So zgubili se v svili?

Sam, še ovc ni več preštet
S pogledom išče vprašaj
Kam odšli so vsi pastirji
So zgubili… se v svili.

In Upam da zdaj
Tudi sam
Ne počutiš dobro se v svili
Ko drgnejo jih strgane obleke, ki jih grejejo.

Karlo Jemc
Mentorica: Marija Jerše
Biotehniški center Naklo – Srednja šola

Nikoli miru

Edina stvar v življenju?, se sprašujejo vsi.
Le kako naj bi se izogibal strašil?
Vsi hočejo mir.
Vsi hočejo mir.

“Življenje” je enostavno – vsi ga živijo.
Tako kot politika te pohodi.
Zraven pa tudi goljufije.
Le ob tem se pa gobec zapre.

Alondra Karimani
Mentorica: Tanja Burgar
Šolski center Novo mesto, Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola

JESENSKA LJUBLJANA

V meglo objeto
belo mesto črni.
Dež barve neba pada,
z neba barve pepela
izpira mestu napake
in joka.

Nikdar ga ne pade dovolj.
Vedno bodo stavbe grde
in pepelnato bo nebo
in črne sluzaste veje
mnogih črnih sluzastih dreves
se bodo stegovale proti njemu.

Ušle bi veje
trdi zemlji,
betonskemu oklepu,
ušle bi.

Januš Marinček
Šolski center Ljubljana

ENA SAMA

Do srca seže najbolj ena,
ni rumena, ne zelena,
ne da se ji obsega določiti,
ne da se je kot ptice uloviti.

Sega čez obzorje,
potaplja se v morje,
se izliva po puščavi,
njen glas odzvanja v daljavi.

Ne da se je za nos voditi,
pred njenimi očmi se skriti,
ni zaigrana kakor drama,
je ljubezen sama.

Izabela Ostanek
Gimnazija Ledina

Zbirka kakojev

→ kako nočne ure hitijo druga v drugo

→ kako sem zmeraj v pripravljenosti in ožemam pomaranče za jutranji sok

→ kako pišem o času in o njem berem. in ga čutim. in se sušim. in se gubam.

→ kako prepletem prsta in upam. kako mižim.

→ kako spoznaš aparat v sebi, ki nima moči za upor proti algoritmom ‒ skrajno določenim

→ kako se začudim, ko za darilo dobim šivalni stroj, saj nisem vedela, da je razpadanje zunanjemu očitno

→ kako se na balkonu borim z neprodušno atmosfero

→ kako v zagrebškem stanovanju dva fikusa brusita star parket

→ kako napleten pravokotnik določa mehkobo, izstopa iz postelje

→ kako se naučim sprejeti, da je tukaj še nekdo

→ kako pozabiš reči, da sem ostala samo jaz, in pobereš še dve karti

→ kako ti lišaj prerase prsi, ko si na severu

→ kako se prikazuješ v temi za zaprtimi vekami

→ kako dežuje po tvojem puloverju, ko je med nama nevihta

→ kako zacepetam, ko ne dobim svoje pomanjševalnice

→ kako čakam, da odgovoriš in odpoveš nakladanje v novih 365

→ kako se vsak dan končuje enako kot 31. 12.

Alja Pušič
Mentorica: Nina Medved
II. gimnazija Maribor

Skozi razpoke ustnic

Zdi se, da so se v črte njenega obličja
vgradili spomini davno pozabljenih dni,
polnih sonca in nasmehov,
raznošenih po travniških poteh.

Ležala je pordelih lic.
Skozi vlažnost zidov so tekle razpoke.
Tudi njene ustnice so bile razpokane
od krutosti zimskega vetra,
ki je premrazil njen obraz.
Vendar prišle bodo še hujše zime.

Ona pa živi poletje.
Pokrita z lahnimi odejami leži na toplem pesku,
na plaži, kjer se sliši trkajoče zvoke koktajlov,
in preliva trpke solze bolečine.
Je to minula, že napol pozabljena bolest?
Ali bol novih dvajsetih?
Nasmeh sveta se je usedel v razpoke zidov,
kot greh je polzel po malem kanjonu
na ustnicah užaloščene lepotice,
še dež je omočil njene oči in ji bil za pretvezo
v najlepšem prizoru vodnega toka,
kar ga je kdaj koli videlo človeštvo.

Sam nisem občutil bolj prepojenih ustnic od njenih,
omočenih s slanimi solznimi kapljami,
ujetih med plasti odeje,
posušenih v urah praznine.

Emrah Burzić
Mentorica: Bojana Dragoš
Srednja ekonomska šola Ljubljana

Pesem

Venera – nevarna in skrivnostna.
Od daleč vsi jo imamo za kepo vodika,
ki ime zvezda Danica se ji natika,
a ko uporabimo pristope prave,
vidimo lepoto njene narave.
Pred nami pojavi se skala manjše postave.

S tega zornega kota zgleda nežno in ranljivo,
a slišal sem, da je priporočljivo,
da v njeno atmosfero vstopaš bolj milo.
Nikar ne prehitevaj
in preveč zahtevaj.

Zakaj? Saj ‘zgleda kot da uživa,
ko se plovilo v njeni orbiti ziba.

Ker njena atmosfera je gosta in žge
in uniči plovila, ki k njej si žele.

Po vseh nasvetih v orbito grem počasneje.
Padalo pripravljeno za atmosferski vstop,
pripravljam se za vesoljni nastop.
Čutim vročino, približujem se tlom,
signal zaradi plazme postane hrom.

Komunikacija z bazo se prekine.
Takrat nastanejo problemi,
ustvarijo se vročinski ekstremi,
začne se hudo trenje,
na padalu opazim tlenje.
Hitro zgori zaradi vročine.

Houston, sonda se ne odziva, konec.
Houston, sonda je bila uničena, konec.

Nejc Zadnik
Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije Celje

OKOLICA

Posedam po travi,
le veter mi poje,
le sonce me greje,
družbo mi delajo oblaki.

Travnata blazina pod mojimi nogami,
na njej rastejo že prve rože.
Toliko barv od vijolične do rumene,
zima se umika pomladi.
Ne vem, kaj reči,
enostavno lepo je,
za opis trenutka ne najdem besede,
vse tako tiho in mirno je,
jaz tu sedim le,
posedam po travi.

Šelesti vse drevje,
poplesuje vsa trava,
na ljudi me spominja,
ko plešejo iz veselja iz sreče.
Kar naenkrat oživi vse okoli mene,
se listje s tal dviga,
pred obrazom mi leta,
medtem veter v moje uho tuli, zavija,
se sliši le njega,
le veter mi poje.

Moj pogled usmerjen v nebo je nad nami,
v to neskončno modrino,
po kateri se ptice selijo,
iz toplih krajev, v jati.
Sledijo zvezdi nam najbližji,
ki nam daje toplino,
in čeprav jo vedno čutimo,
to malokrat vemo.
Sončni žarki tudi zdaj svetijo name,
le sonce me greje.

Nočem se premakniti ali odpreti oči,
še naprej bi po travi posedala,
tu umirjena sem in vesela,
in čeprav sem sama,
nisem osamljena,
družbo mi delajo oblaki.

Julija Blažič
Mentorica: Nataša Pavlovič Cvrtila
Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik

Krik

inkorporacija
zlato se zliva v rdečo pod jasnim modrim nebom
se v krvi namaka ušiva pšenica
UMOR UMOR UMOR
kdo te bo pripeljal pred sodnika?
ah, porota čas zapravlja v panoptikumu
– Škoda, da Gavrilo Princip ni več živ
UMOR UMOR UMOR
umor se dere bel obraz
umor vrešči safir ki drsi mu s prsta
umor kriči rdeča kri
– naj si kar v rit ftakne ta genocid povej mu še ti ki ga obsojaš neonacizma
nafilaj si vamp s tabletami joda
mater šli smo že čez to ut est rerum omnium magister usus ti to nič ne pomeni?
daj že no pritisni in nas zaplini
zakaj se sploh še trudiš raje preračunaj koliko miligramov te ubije
preden pulverizira ves prekleti svet
in na sredini ostanejo otroci ožganih brazgotin
ki fanatično iščejo starše
bogve če poslani makaroni sploh kdaj pridejo do ust
v daljavi na vse grlo kriči in poslušalci si zatiskajo ušesa ter oči
in zlatolasa deklica umira brez njihove pomoči ponižnost ji igrajo kot pokvarjeno lajno
kot politik ki cvili svojo propagando
solze so zapolnile modre oči indoktrinacija še bolj boli kot deroča kri
nad njo se ji zlovešče smeji dvoglavi orel
bratje se med seboj ubijajo zaradi banalne birokratske hierarhije
katere vrh na netu prodaja politični gnus
ta še bolj kot kadarkoli potiska meje norm in morale
marginalizira žrtve
pomembna sta le nafta in plin
življenja žrtev, otrok – nikdar
le kapital
Kapitalu:
smrt.

Eva Belcer in Živa Šprajc
Mentorica: Nika Jančič
Šolski center Rogaška Slatina

utopi moj jok s svojimi tihimi kriki
odženi moje strahove s svojimi tresočimi rokami
poslušaj me s svojimi gluhimi ušesi
kimaj in se pretvarjaj da me razumeš
drži me navzdol medtem ko še naprej letim
poglej me skozi svoje zaslepljene oči
pretvarjaj se da vidiš osebo ki si jo želiš
povej resnico skozi svoje zlomljene laži
nasmehni se mi skozi svoje krvave solze
potisni me navzdol ujemi me pred padcem
pretvarjaj se da mi pomagaš ko odhajaš
oglasi se ko slišiš moj krik
prosim laži mi in mi povej da me ljubiš
odrgni mi kolena in očrni moje oči
drži me blizu potiskaj me proč
ko šepetava nasvidenje šepetava pozdrav
pokimaj mi in iztegni svojo zlomljeno roko
pomagaj mi gor ko me tiščiš dol
sovraži me pred vsemi drugimi
a ljubi me ko nikogar ni v bližini
smej se mi in jokaj
ko se zaveš kaj si zgubil
zaslepila te bo tvoja bolečina
ko se zaveš kaj stanem

Ana Fabčič
Mentorica: Nataša Ujčič
Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna

OCEAN SOLZ

Obraz groze z očmi žalosti,
strmi v odsev mirujočega oceana,
zakaj mora življenje biti podobno znanosti,
zakaj te v življenju vsaka kriva pot prevara.

Mrzla solza pridrvi iz oči, bolečina se spet prebuja,
govori, da nima več moči
in da se sredi mor prebuja.

Z grozo zapre svoje oči,
ne zmorem več si ponavlja,
ledeno mrzel ocean le tiho molči,
njegov mir jo privablja.

Bolje bi bilo,
da se soočim z dolgotrajno bolečino,
a do moči mi je minilo,
njen skok v ocean se spremeni v tišino.

Tišina odmeva,
utrujene oči strmijo v gladino oceana,
topel veter ki jo pregreva,
jo spremeni v solzo, ki bo potonila na dno oceana.

Aneja Turek
Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

Opomba: ta poezija ki sem jo napisala mi je segla globoko v srce, saj se ljudje ne zavedamo, koliko ljudi si na svetu vzame svoje življenje. S to pesmijo sem želela povedati, kako pogosto se to dogaja. Svojo glavno vlogo sem na koncu pesmi primerjala z le eno kapljico, ki je padla v ocean.