Konstruirajo se vajeti
za mehke in brezobzirne glasove.
Otrpli so v zaznavanju dekadence
praznega časa, katerega volja ne
bo izvršena, saj brezbožno je
propadlo kraljestvo, ki ga
ljubkuje misel s fragmentarnostjo
neiskrenega dotika.
Ko je kri preplavila suho, samosvojo
zemljo, je bilo slišati jok mehkih in
brezobzirnih glasov. Kri se je strdila
v lažnem mučeništvu. Slava
propadlemu kraljestvu! Nikoli
se ga ne bodo spominjali kot
pokrajin neuglašene sintakse
mehkih in brezobzirnih
glasov.
Avtorica: Žaklina Stanić
Šola: Gimnazija Koper
Obupati ali se boriti?
Ob dobrih dnevih,
iz mojih vedno po sreči upajočih oči žari vedrina,
ob slabših za masko skrivam žalosten obraz.
Najhuje je tedaj, ko se trudim, pa mi ne uspeva.
Srce utripa v ritmu večnega vprašanja – obupati ali se boriti.
V glavi nastane nova zmešnjava.
Vsi govorijo –
upanje umira zadnje,
v življenju so vzponi in padci,
potrebno se je boriti dalje …
Vem, vse to vem, dragi moji!
Tudi to vem, da je razočaranje del vsakdana.
In vem, da se moraš s težavami spopadati,
z njimi obračunati …
A raje trmarim, se upiram brez razloga,
čeprav ne v nedogled.
To se ne obrestuje,
stvari vzamem v svoje roke,
hitro spremenim svoje razpoloženje.
Trudim se, da pritečem do cilja
vselej s kančkom dvoma o neuspehu.
Upanje je tisto, ki me žene naprej,
da vselej vstanem,
ko mi spodmaknejo tla pod nogami,
ko mi ukradejo dostojanstvo,
ko mi lažejo in me prepričujejo v nekaj,
v kar še sami ne verjamejo …
Čakam na tisti čarobni trenutek,
zaradi katerega se je vredno boriti,
zaradi katerega vsem zadnjim dvomljivcem
najavljam, da mi bo uspelo.
Uresničitev tistega,
kar je sprva izgledalo
neuresničljivo …
Avtorica: Dragana Ostojić
Šola: Šolski center Slovenj Gradec, Srednja šola Slovenj Gradec in Muta
Bolečina
Pomaknem se v samoto,
odtujim se od ljudi,
lica naj ne bodo bleda
in moje srce naj še hrepeni.
Vse življenje ne bom odpustila,
naj me pokonci ta misel drži.
Zakaj neki naj bi se še trudila,
če bolečina mi reže dlani.
Zakaj neki naj bi ga še ljubila,
če me njegova roka več ne drži.
Berem njegova pisma,
a ni več pomoči.
Bojujem se z njim
in vedno izgubim.
Ne bom mu več pustila,
da moje življenje še naprej greni.
Avtorica: Petra Munđar
Šola: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer
Iskanja
Rad bi povzpel se na goro,
kjer orel čuva gnezdo,
ugledal še poslednjič
prelepo mlečno cesto.
Veter me nosi prek puščav
na staro zbirno mesto,
kjer kot otrok sem se igral,
previdno prečkal cesto.
Spominjam se še teh noči,
ki pahnile so me v samoto,
prehodil tisoč sem poti
ugledal svojo zmoto.
Da sem vedel in znal,
bil bi bolje izbral.
In ti nebi lagal,
da sem le pri starših spal.
Čuval skriti svoj zaklad,
skrivnosti temne, stare,
pazil in imel te rad,
naj nič te ne potare.
Spominjam se še teh noči,
ki pahnile so me v samoto,
prehodil tisoč sem poti
ugledal svojo zmoto.
Avtor: Anže Fijavž
Mentorica: mag. Natali Borinc, prof.
Šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje
Meditacija
Luni manjka romantika, okrnjena je
in zvezde so blede. Noč je lepa,
a nima arome. Razmišljam o vlaku;
premaknil bi se in telesa
bi se zaman premaknila meni v odgovor.
Pa bi bila praznina.
Prazna onemela telesa in periodično vrtenje koles.
Nekaj bi zamolklo počilo. Najprej v onemelih
očeh, ker le oči lahko pokajo.
– A tebi je to smešno?
(Smeh je pepel!)
– Kaj drugega mi pa preostane?
Pok bi se širil. Bi se res?
Motorji bi brneli, črnilo bi se drgnilo
ob papir, listje bi zelenelo. Vrane
bi kradle nezrele pšenične klase.
Prevrnil se je kozarec. Vino
rdeče požira nedolžnost belih listov.
Kolesa gromeč rohnijo in vrtijo
svoje klice čez gričevja.
Cigaretni ogorek še tli ob hladnih tračnicah.
Pa bo ugasnil. In dim se bo še
poslednjič razpel skozi zrak.
Ne bo več ognja, ne bo več cigarete.
Izbljuvana smet razočaranih ust.
Vino žge. Razi požiralnik in želodec.
Sovražim ga, a ga sovražim sladko:
rdečo meglo mi naliva v možgane.
Stopil bom v nejasno noč,
morda pa slišim prve ptice peti.
Avtor: Lovro Pečnik
Šola: Gimnazija Brežice
Dvorana spomina
Izberem sobo v svojih mislih.
Dvorana spomina ji rečem včasih.
Potopim se vanjo in prestopim prag.
Vidim sebe.
Spomini po koščkih – kot razvaline obrasle z bršljanom –
kažejo slike.
Prvi korak, prvi spomin, prvi drobec.
Kot film, ki vedno znova ga vrtim.
Spomini so kače, zvite okoli bosih stopal,
a lepi metulji krožijo okoli glave – lepi spomini iz dežele sanj.
V ruševinah spomina sedim, v templju preteklosti,
v roki diamantni nož, ki reže okus krvi in mi ga tlači v usta.
Ostajajo metulji.
Med ruševinami v prahu odtis bosonoge deklice.
Odhaja kot mlada ženska,
brez strahu, brez ovir, s pletilko v roki sukat nove spomine in trgat bršljan.
Avtorica: Ema April
Mentorica: Zdenka Rudolf
Šola: Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna
Kaj spet hrepenenje ti?
Kaj spet hrepenenje ti?
Nenehno gnjaviš me,
ne da se te utišati.
Pozno v noč
in dolgo v dan
od kje ta strastna moč?
Kako naj te utišam
parazit, zajedavec,
nepridiprav, slabič
zate dol visi mi
vse
žal mi je, da nimam
špage
pa morda pištola, ki je v modi
a vendar to se ne spodobi
kdo čistil vendar bo za mano
to brozgo razbrzdano?
Ne ne, o ne..
Raje nekaj spijem,
kaj močnega,
močnejšega od hrepenenja;
a morda se ne ubijem,
le uničim glas prelep
ali, huje še, postanem slep!
Pogumen skok z mostu, torej bo,
da uničim to nepotrebno zlo!
In torej;
Že letim, letim kot na krilih ljubezni
v neskončni vrtinec neprimerne popolnosti
lepote vsakdanjosti, ki je tam nevidna!
Ahh še preden se zavem
spet ležim na trdnih tleh
kako naj sebi dopovem,
da kar storil sem bil je greh?
Raje še naprej živim
podobnih grehov ne storim,
če pač punca mi ne reče “da”
na volitvah volil bom kar “za”.
Avtor: Gašper Wiliem Katern
Mentorica: Nina Papež
Šola: Gimnazija in srednja šola Kočevje
Sonce in luna
Sonce se smeji, dan svetel naredi.
Flora cvetje mu podarja,
favna z bitji mu odzdravlja.
Iz dneva v popoldan,
iz popoldneva v večer.
Sonce zahaja, luna prihaja,
s pogledom se pozdravita,
s poljubom si odzdravita.
Trenutek se izteka,
ljubezen pa živi.
Luna se smeji, noč čarobno naredi.
Potok žuborečo pesem ji poje,
ko kresničke plešejo v dvoje.
Iz večera v noč,
iz noči v zoro.
Luna zahaja, sonce prihaja.
S pogledom se pozdravita,
s poljubom si odzdravita.
Trenutek se izteka,
ljubezen pa živi.
Avtorica: Maja Jenko
Mentorica: Milena Černe
Šola: Srednja medijska in grafična šola Ljubljana
Resnica? Z distance
(Moja rana)
Otrdel mrak
ptica luči ne prodre
zaganja se
v hrapav zid temè
monument zatiranja
znotraj njene lastne biti
otepa se
žvenketanja razbitega okna
da, bilo je okno
zaprlo se je za 20 let
ni uspela
le nekaj desetink sekunde
pa bi bila na prostosti !
s prsmi prebila steklo
si ranila krila
a nekdo je že zagradil prehod v svetlejše življenje
otrdel mrak
ptica luči se zvija od bolečin
ptica luči ne prodre
pokoplji njene upe sanje
steklo ni steklo
P.S.: Na drugi strani zidu druga ptica bije svoj boj
Avtorica: Sofya-Agnessa Yakuntsova
Mentor: Ivan Dobnik
Šola: Gimnazija Bežigrad
Iluzija mreže
Pajčevina je kot varnostna mreža,
da se ujameš vanjo v tistem času,
ko se pojavi žalost v tvojem glasu
in vse te zbode kot bodeča neža.
Čeprav misliš, da najhuje je mimo,
postane vidna vsa ta iluzija,
roka je, ki cvek v krsto ti zabija,
vseeno upaš na pozabe plimo.
Ker v vsaki laži najde se resnica,
spoznanje, odpreš peruti kot ptica
in zajadraš onkraj mreže čez prepad.
Ko naenkrat le sam si nad oblaki,
veš, srečnim smejejo se le bedaki,
in nisi le muha za pajkov odpad.
Avtor: Matevž Breznikar
Mentorica: idrijska pesnica Andra Jereb
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija
Samote cvet
Ko obmolknejo gore, tišina zapoje,
pesni v ritmu rahlih snežink,
v bele nianse zmočenih žalostink,
ki na cvetoče odeje se usedajo v sloje.
Na pleča pritiska, kosti lomi tvoje,
v mrak te utaplja ledeni tiran.
Hoteč sveže pomladi, vročih savan,
kako srdite, žafran, biješ boje!
V senci pomladi si iz ljubezni izklesan,
se iz goste megle bistriš,
z divjimi pticami začneš plesati sam.
V tisočere misli in sanje se razcvetiš,
a le zase živet’ je zaman,
saj z naslednjo zimo v osami skopniš.
Avtorica: Eliza Lupi
Mentorica: Betka Pohlin, prof.
Šola: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Pot
Temna črna noč je brez lune in zvezd, ki bi mi kazale pot.
Okoli mene je gosta megla in ni vetra, ki bi jo lahko razpihal,
da bi videl pot, po kateri stopam.
Sam sem v neskončni temi, čisto sam in ni snopa svetlobe,
ki bi mi razsvetlila pasti, ki ležijo na moji težki poti.
Zgaran, premražen, porezan, izmučen sem od težke poti,
ki mi pod noge nastavlja ostre kamne, ki mi režejo globoke rane.
Pa vendar hodim dalje, pokončno, kakor da ni nič, saj ni tako ostrega kamna,
ni tako težke poti, ni tako nevarne pasti, ni tako goste megle in ni tako temačne
poti, da je ne bi mogel prehoditi sam.
Avtor: Žiga Novak
Šola: Šolski center Ljubljana, Srednja lesarska šola Ljubljana
Sklep 1–6
Obrni se proti Soncu in nahrani svojo duhovnost s stresom:
– sklep 1: izkoreninjanje stebrov naroda;
identificiraj se prirojeno
pojdi k izhodišču
– sklep 2: čaščenje zloma gospodarskega ravnovesja;
2.1 dematerializacija
2.2 degradacija
2.3 reprodukcija sveta
2.4 globinsko čiščenje
– sklep 3: ne teatralnosti bivanja proti krčenju želodca;
halucinacijski ptiči vedo za svoja krila
odvrzi ogrlico iz svinca
– sklep 4: hvaljenje drevesa v transu;
tvoj poseg je le korektura estetskih struktur
– sklep 5: čaščenje rušenja industrijskih con;
ruralizacija urbanih sistemov
– sklep 6: izbris evolucijskih mehanizmov
in ponovna vzpostavitev naravne selekcije;
kolaps čustvenega premoženja.
Nadzor zavračanja bo zmaga nad tvojim telesom.
Avtor: Urban Janjič
Šola: Gimnazija Kranj
Po tihih dvorcih moje duše
Po tihih dvorcih moje duše
se sprehaja temna zver.
Priklatena spod sanj je ruše,
v meni zbuja strah, nemir.
Prepolne so oči nje srda,
si kremplje brusi ob srce.
V meni je rojena zgrda,
na jezi se skojila je.
Ne pušča blizu sočloveka,
žene proč ljubezen vso.
Me strah prihodnjega je veka,
bom vse življenje sama z njo?
Avtorica: Jana Frank
Šola: Šolski center Postojna, Gimnazija Ilirska Bistrica
Posamezni
otroške oči
pojenjajo kot luči
Malomarno narisani trikotniki, kvadrati
kdaj bodo zaplavali v kalejdoskop?
Blodeče po strmih stezah
daleč od ravne ceste
zaprti v okvirju
poskušajo vzleteti
Nemirno vztrepetavajo
zvodenele kresnice,
neme luči razlite nad prepadom
kot banalni rojstnodnevni baloni
zmedeno razplamteli pod plaščem trenutka
Avtorica: Celeste Sanja Smareglia
Mentorica: Simona Stres, prof.
Šola: Gimnazija Nova Gorica
Trapasti cikel
Kaj si pa mislila,
Trapica mala?!
Spet novo oblekico
si umazala!
Ne igraj se v blatu,
to se ne spodobi!
S tem divje škoduješ
dekliški podobi!
*
Komu pa sikaš,
ti Smrklja naduta?!
Kako si oblečena?!
Kako si obuta?!
Zamenjaj opravo,
pokrij si že kožo!
Še ena beseda
in dobila boš dozo!
*
Kaj se pokrivaš,
ti Punčka frigidna?!
Malo se sprosti,
postani bolj vidna!
V svetu ne uspeš,
če se vase zapiraš!
Nihče te ne mara,
če moške odrivaš!
*
Kaj se upiraš,
ti Kurba prevzetna?!
Za dober nateg
si že vidno dovzetna!
Ne jokaj pred mano,
ker rad te poriva!
Kaj se zdaj cmeriš?!
Saj sama si kriva!
*
Ne bodi nadležna,
Prasica zavrta!
Nasmehni se kdaj
in ne bodi potrta!
V družbi ne čaka
visoka te stopnja!
Ker nisi prijazna,
ker si nepristopna!
*
Še vedno si samska,
ti Pizda neplodna!
Vsak dan je bliže
samota usodna!
Plodnosti ura
ti tika in taka!
Do zdaj bi soproga
si našla že vsaka!
*
Zakaj si nesrečna,
ti zmešana Baba?!
Kisel črviček
nikomur ni vaba!
Morda je pijanec,
a te vsaj ne mlati!
Pa še poskrbel je,
da končno si mati!
*
Si sploh še prisebna,
Babura zaostala?!
Ali nisi za otroka
že davno prestara?!
Če strogo jo vzgajaš,
bo dama postala!
Kaznuj jo, da spet ne bo
Trapica mala!
Avtor: Pino Pograjc
Šola: Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik
Reka
Tiho je tu
na obrežju
odmeva
klic človeka,
ki ga je v naš kraj
prinesla reka.
Avtorica: Urša Majcen
Šola: Gimnazija Ledina
Zadnja ura
So stvari, ki poznane so premalo,
so stvari, ki z nami se igrajo.
so sence, ki skozi naravo privihrajo,
so odtenki našega življenja, žalosti, veselja.
Mnogim je temna duša,
ki zvita je kot ruša.
Nikoli ne izvemo,
v kakšne kraje mi tja gremo.
Za nami se spomini vsi zgubijo
in ostanki v zemljo potopijo.
Ko boš zadnji dih vdahnil,
kaj prekmalu boš že tam,
kjer te veter nosil bo kot list drevesa
skozi oktobrsko pokrajino na vrh gorá,
skozi travnike morjá!
Nato pa te popelje do raja ali pa peklá.
Avtor: Benjamin Lap
Šola: Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana
Šepavec
Slišiš to?
Oh zunaj so
Koraki
Po cesti hodi
šepavec
v črnem oblačilu
In že je na stopnišču
In pred vrati
In kmalu…
… Ne zdaj
Ampak pravi
Ne!
In zdaj bo …
Oko
Sliši
MOJA MATI TRDI, DA JE SEKS PRECENJEN
Ljubi moj
Počutim se golo
pred tabo
Pa bi mi bilo lažje
Če bi bila res gola
Ker bi tako imel razlog
Da me gledaš
Krvoločno
VČASIH KO SE POLJUBLJAVA IMAM OBČUTEK, DA SE PRETEPAVA
Že trka po vratih
Šepavec v črnem oblačilu
Slišim njegovo režanje
Zdaj voham njegov zadah
In ledene roke
se stegujejo?
Po moji koži
Se mi vrti?
Nočem
Res nočem
Boli
In zdaj
Zdaj bo
Ne še
Ampak zdaj
In
Po
Pos
Po
Po sili?
IZ SNA SE ZBUDI TVOJE DEKLE, IN JO GRABI GROZA, ZATO POGLEDA NA PARK
(Luči v parku so v resnici srca
Ki jih je nekdo pustil tam
Ker so bila pretežka
In gnila
A so vendar več
Od naju v katerikoli
Vijugi časa)
!pazi šepavec!
MOJ OČE PRAVI, DA MESTO GOGA NI VEČ AKTUALNO
Po tem me ti
Ljubi
Začneš utapljati
In jaz sem utopljenec
In ti me topiš
In zlivava
Vsak gib
Že tisočič
Čez rob
Še bolj čez rob
Da ti šepečeš
Jaz pa le vpijem
Že tisočič
In tam
V kotu
Me gleda
Se mi smeje
Iz roba
Moje zavesti
Šepavec
Le bežno
A je
Avtorica: Živa Bizovičar
Šola: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana
(brez naslova)
A ni to dovolj
da se sovražim
ko med nohti držim
kožo svojih bokov
in krvavim med prsti
ker si ne pustim dihati.
A ni to dovolj
da se sovražim
ko dihaš
moj zrak
ampak se me ne dotakneš
ker vem
da sem ostudna.
A ni to dovolj
da se sovražim
ko kričim svoje ime
opozarjam nase
ker tonem v pozabo
med ustnicami drugih
nikoli pomnjena
nepomembna.
A ni to dovolj
da se sovražim
ko se svet
okoli mene vrti
vidim samo nepopolnost
uničujem se
in gorim
pred tvojimi očmi.
Avtorica: Meta Vražič
Mentorica: Kristina Hočevar
Šola: Gimnazija Moste
Omejeni
Lahko razbereš enigmo –
za očmi, ki počivajo na zažganem papirju
in se zapirajo vzporedno z valovi,
med tem ko v neskončnost kličeš na pomoč,
da v grlu napetost ustvarja ogenj.
Mehanično programirani možgani
se vedno ženejo po prepovedanih sadežih in nedosegljivih dlaneh.
V drugačnih okoliščinah se ne bi dušila s praznimi očmi.
Nič več ne čutim, ko dežuje po oknu.
Svet je omejen.
Ko leta končajo potovanje,
ostanejo samo modrice.
Prisežem, da je v neznancih več doma
kot v ogledalu tujih oči.
Ne vem, kdo si, zakaj iščeš
odgovore v mojih dlaneh.
Če polovico življenja sanjamo –
živimo v realnosti?
Avtorica: Karin Vrbek
Mentorica: Simona Črep, prof.
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Sanje drugega nadstropja
v hodniku osvetljenem z bledečimi spomini
kjer je vsak up z bičem iztrgan iz rok
kjer za vsakim vogalom čaka prelep poljub grenke smrti
nekje na dnu zapornikovega srca
tli drobec upanja črn od premoga naloženega v peč obupa
kjer se imajo vsi radi in se med objemanjem štihajo med rebra
kjer poljub skeli in razžira ustnice
kjer so oči suhe in solze so kri
Avtor: Luka Lahajnar
Šola: Gimnazija Tolmin
Hotel sem napisati moderno pesem
Hotel sem napisati moderno pesem.
Pretopiti solze v črnilo in z njimi premočiti papir,
da bi ostal le skupek mokrih grudic.
Pustiti kri teči od prstov čez pero, vse do konice,
da bi bili listi tako škrlatni kot ljubezen, ki sem jo naivno skušal ubesediti.
Obtežiti moleskin s črkami, da bi se zgrudil in razpadel pod težo misli.
Spremeniti svoja čustva v dinastije.
Hotel sem napisati prihodnost.
Dvigniti pozlačeno rdečo pest nad pustim in sivim, ki me obdaja.
Skritizirati šolo in državo in sistem v eni primeri in enem podrobnem opisu cigarete.
S ciničnim nasmeškom izpostaviti temeljni problem naše generacije.
Da bi moje oči odsevale »položaj današnje družbe« in bi jo,
pasivno sedeč na klopi, zamišljeno preučeval skozi plahto modrine.
Hotel sem napisati Biblijo.
Vihrati visoko na nebu kot obraz iz grškega ognja.
Zaplavati proti toku Mlečne ceste in razsvetliti še en del brezmejne teme.
Spremeniti okruške svojega mehkega črnega svinčnika v meteorski dež,
ki bi preluknjal in še enkrat pobil dinozavre.
Biti zvezdni prah, v katerega se povrneš.
Lahko pa bi napisal le posvetilo.
Obstajal, kot da nič pomeniti nič ne pomeni.
Le našel svoj in bil nekomu čudežnizid.
Avtor: Max Rakušček
Šola: Gimnazija Poljane, Ljubljana
Njiva ljubezni
Ljubezen vedno nastopi igrivo
in nežno zorje čustev njivo.
Na srčno ledino zaseje toplino
in ta požene močno korenino,
ki se počasi, globoko zažira,
vendar srce se temu ne upira.
Najlepši je svet,
ko odpre ljubezni se cvet,
a pride dan, ko umrje toplina,
nekdo jo izruje, in kjer bila je korenina,
ostane praznina.
Z grenkobo v ustih prekolneš spominov lepoto
in jezen obžaluješ tedanjo slepoto.
Vsakdo si misli, da ljubezni bo jedel pogačo,
a ta le z zvijačo vstopi v srca palačo.
Ko to spoznaš, v srcu je grozno,
A za kesanje sedaj je prepozno.
Ko ljubezen odide, za seboj vedno zaklene,
da te nihče več ne prizadene.
Avtor: David Debevec
Mentorica: prof. Tatjana Božič
Šola: Škofijska gimnazija Vipava
Barve mojega življenja
Diham belo ljubezen,
duša pa je polna črnih saj.
Bela pretveza
in črna realnost.
Bela polt,
ki jo bodo prekrili s črno zemljo.
Samo še malo …
Še malo belega prahu.
Potem pa me lahko Haron naloži na svoj brod in odpelje.
Odpelje čez črno reko …
Avtorica: Petra Marolt
Šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani
Nomadi
Šola je kraj, kjer kraljuje znanje,
kjer pričenjajo se otroške sanje.
Je kot puščava modrosti,
kjer puščavniki učijo nemogoče norosti.
Šolarji pa so nomadi,
ki iščejo bistvo v svoji osebnosti mladi.
Puščavniki v oazah tičijo
in čakajo na nomade, da jih kaj naučijo.
Nomadi pridno strmijo v oaze
in se učijo nove izraze.
Ko na palmi zapoje ptica,
nomadi dojamejo pomen klica
in se podajo k naslednji oazi,
naslednji razvojni fazi.
Tak puščavski sistem
deluje dan za dnem.
Puščavniki predajajo znanje,
nomadi pa z njim kujejo si sanje.
Avtorica: Rebeka Hudovernik
Šola: Gimnazija Jesenice
Zakaj? Kje? Kdaj?
Zakaj atomske bombe? Zakaj vojni spopadi?
Zakaj se enostavno ne moremo imeti vsi radi?
Oh, seveda, pozabil sem, da sta glavna pohlep in denar.
Povzročila sta vojne, da bi videli, kdo je vladar.
Tu vprašam se, kako je lahko boljši, kdor ubije jih več?
Kje je čas, ko roka v roki zamenjala bo meč?
Kdaj namesto strelov se slišalo bo petje?
Kdaj vojaške značke zamenjalo bo cvetje?
Definicije vojne nikoli nisem razumel.
Kako imel boš več, če boš nekomu nekaj vzel?
Več kot daješ, bolj si bogat,
šele ko si v stiski, vidiš, kdo ti je brat, kdo te ima resnično rad.
Milijone življenj je ugasnilo, milijone src nehalo biti,
ker nekateri ljudje slave nikoli niso bili siti.
Vsak dan po svetu zaradi vojn je na stotine mrtvih,
zaradi vojn vsak dan več ljudi potrtih,
hiš podrtih, ljudje breme nosijo na hrbtih.
Nekdo jim mora odpreti oči,
da v vojni ni prihodnosti, da tam samo tavaš v temi.
Od tankov močnejše so besede,
svet z ljubeznijo lahko rešimo iz bede.
Postanimo skupaj kritiki krivice, zagovorniki pravice, ljudje resnice,
trudimo se skupaj, da vsem pričaramo nasmeh na lice.
Avtor: Gašper Perc
Mentorica: Irena Uranjek, prof.
Šola: Srednja zdravstvena šole Celje
V objemu nadrealista
Noč v pubu –
resignacija orgazma
pivo in glasba
me spremljajo skozi službena vrata
naslednjega dne
me zapusti
žena
z željo da bi ustvarila otroka
mojemu šefu
se zdi nadvse zabavno
če me lahko vrže nazaj
v utopijo stresa
iz študentskih let
se še spomnim
njenih rdečih las in črnih oči.
Avtorica: Tadeja Rožman
Mentorica: Marija Kokalj Auguštiner
Šola: Gimnazija Škofja Loka
(brez naslova)
vsakokrat ko ti zastane korak
se zgodi prometna nesreča
gasilci vlečejo trupla s pogorišč
bolnice polnijo grozo odsevajo
vsakokrat ko ti zastane korak
shira otrok v deželi peska
ni medijev in oči sveta
ali pa so kjer so
bolnice polnijo grozo odsevajo
vsakokrat ko ti zastane korak
si najstnica prereže žile
in zaveže vrv pod stropom
in pogled se s streh usmeri
na pločnik bombardiranih mest
pločnik rdečih borz
pločnik lažnega obupa
vsakokrat ko ti zastane korak
(kako majhen si v primerjavi z drugimi
in kako enak
nihče ti ne reče bodi drug
in prav je tako ker niso ti)
se skloniš
pobereš papirček
ga vržeš v koš
nadaljuješ svojo pot
oči sevajo grozo delirija
v strašljivem shiranih in depresivnih
čisto nič manj nisi pomemben od njih
čisto nič
Avtor: Miha Sever
Šola: Škofijska klasična gimnazija Ljubljana
Sadni vrt
Ko enkrat pride pome smrt,
prosim, zalivajte moj sadni vrt.
Da na jablani bodo jabolka zorela
in jagode in višnje in maline …
Da nobena rastlina ne bo ovenela,
ko moj čas na zemlji mine.
Eno prosim, ko me vzame smrt,
prosim, zalivajte moj sadni vrt!
Da stara češnja dobro bo rodila
in višnje rdeče in grozdje ducat trt …
Še enkrat pravim vam roteče,
prosim, zalivajte moj sadni vrt!
Avtor: Amadej Canjuga
Šola: Gimnazija Celje-Center
Hotela si me vsaj razumeti
Hotela si me razumeti;
moje poglede,
moje besede,
moj jezik,
moje sanje …
Skušala si mi kaj reči,
o rečeh, ki so dlje,
manj dosegljive,
ali o sreči,
ki ni vedno tako daleč, kot se zdi.
Včasih moraš imeti le odprte oči.
Včasih si mi skušala kaj dati;
nežen pogled,
spodbudno besedo,
le upanje, da zmorem
ali moč, ki bi me gnala do sonca.
A meni se je sonce zdelo tako daleč,
jaz v mojih mislih tako nedosegljiva,
moj jezik nerazumljiv,
moja sreča minljiva,
kot bi z oblakom sonce zakril.
Moje misli so bile za drugim obzorjem
in moje besede se niso niti srečale z njimi,
tudi če je pogled v pravo smer zavil.
Še upanje, ki je vsake toliko zagorelo v meni,
se je izgubljalo v temi …
In ko se mi je zdelo, da se vzpenjam,
sem ugotovila, da je sonce začelo toniti …
Avtorica: Nika Jelinič
Mentorica: Gordana Stepanovska, prof.
Šola: Šolski center Novo mesto, Srednja elektro šola in tehniška gimnazija
Skozi otroške oči
Sredi mrzle noči
me mati je zbudila.
Dejala, da odhajamo
in se v temo izgubila.
Zakaj?
Vprašanje se poraja.
Ničesar ne razumem,
kaj tu se sploh dogaja?
Takrat so mi povedali,
čemu vendar odšli smo,
domek, domovino zapustili,
varni nismo več bili.
Nočejo mi dati jesti,
a moj želodec glasno kruli.
Hodimo pa že ves dan,
tako močno me čevelj žuli.
Ko starši ležejo k počitku,
z ostalimi otroki se igram.
Lačni, tudi žejni smo,
a takšen zdaj je naš vsakdan.
Ponoči vidim sence,
nekje še ogenj tli.
V daljavi jok zaslišim,
le kdo tako ihti?
Vsi mi govorijo,
še vse bo dobro, sine.
Medvedka k sebi stisni,
naj pot ti hitro mine.
Ostali smo brez vsega,
vse novo je pred nami.
Nihče nas ne pogleda,
mar smo si krivi sami?
Avtorica: Karolina Mrak
Mentorica: Nives Križnar, prof.
Šola: Gimnazija Franceta Prešerna Kranj
Običajni dnevi
XXVIII. IX
Presneto!
Ne, to je preprijazno.
Umij se v lavi in valjaj se v soli s kislino peha 1
ovij se v svoja najdražja volnena oblačila drgni
ob mehurčkasto kožo ne pomežikni recitiraj
Slavo in pij milo hkrati in potem pridi ti do mene
Pridi še enkrat.
Če si upaš.
Avtorica: Sarah Marn
Šola: II. Gimnazija Maribor
Pomladna pesem
Če se želi sonce zbuditi – naj se
Naj posije čezme
Da bom prozorna
Da me končno ljudje ne bodo videli
Ne obsojali.
Takrat bom srečna.
Če hoče trava rasti – naj.
Upam, da zraste še više
Prekrije moje grehe
In se skrijem v njej –
Enkrat sama s sabo.
Takrat bom srečna.
Če hočejo ljudje živeti – potem naj
Hodite mimo mene
Vaš pogled zdrsi okoli mojega telesa
Spregledate me –
In vredna bom manj kot drugi.
Takrat bom srečna.
Vendar – če me ti nočeš ljubiti
Če sem zate prozorna,
Skrita pred tabo
Vredna tebi manj kot zrak
O, ne, takrat nisem srečna.
Avtorica: Tjaša Srotič
Šola: Šolski center Velenje, Gimnazija Velenje
(brez naslova)
»Lajf« v oblaku,
klik na vsakem koraku.
Je to svoboda?
Avtorica haikuja: Eva Jeran
Mentorica: Vesna Gubenšek Bezgovšek, prof.
Šola: I. gimnazija v Celju
Steber bel stoji na mojih ramah,
težko breme.
Vgravirane sledi nevednih staroselcev
na njem
si ustvarjajo pomen –
to težko breme (me bo pogubilo).
V sivinah zapisane neznane besede – verzi –
sprožajo občutek krivde, ki
nosi ga moje telo.
Ga nosi
z občutkom, ko ti med rebra
prodre rezilo, takrat ko
se z vdihom vate posrka zadnja
sapica življenja
in v tvojih prsih zacveti,
se razcveti v sunkovito hitro
življenje – in čutiš, kako je na
Zemljo padel meteorit,
v počasnem posnetku čutiš trk –
rezilo trešči v tvojo kožo,
prebije
nekaj, kar je rastlo …
… verzi so breme in
kot sem jaz ustvarjen na trdnem nebu z
ostrenjem premikov odrinjenosti
v magnetno kroglo sivine
(odrinjanju ostrih odmikov),
tako se ti sprehajaš
po promenadi, viseči promenadi
napetih faktorjev Nedosega –
a le tam se razdeliva skupaj.
Napeti faktorji Nedosega se mračijo,
pozabljava na števila vdihov,
v krivdi preteklosti
množiva
produkte
izdihov.
Avtor: Žiga Hren
Šola: Prva gimnazija Maribor
(brez naslova)
Zavestno zaveden v daljnih nočeh
Trnje in bes mi trgajo smeh
Postavna gostota tam se pojavi
Ne želi si drugega kot da omami
Zavesa neskončna čez zoro pade
In trga in peče in prinese vprašanje
Kot dež ki priteče in poruši vse slave
Nam zidi srebrni mešajo glave?
Prepričanja deležna svete narave
Nosijo kot ptice umazane rane
Zapečatene končno so v oko
Ovčjih kožuhov obdano zlato
V tišini samotni zdaj zmoti me David
Nebitje med nami vseeno pozdravi
In postavi nam barve čez zavese prodane
In skuša zaseči nam še naše organe
Pika za piko iz nebes pade
In kmalu svet črn postane
V mukah prepoznavna prava je pot
In ni ga prepričanja da dober je bog
Ker temna lepota zavezna je mama
Čez vse poti spremlja nas sama
Še dobro da nam bila je dana ta zanka
Saj brez teme svetlobe nam manjka
Avtor: Patrik Lipej
Šola: Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran
Iskra v srcu
Kladiva! Milo se glasite,
ko železo se hladi.
Kurišče je prazno.
Ognja ni.
A v srcu nosim iskro,
ki ogenj rodi.
Po njem
železo hrepeni.
Avtor: Anže Žgank
Mentorica: Marjana Cenc Weiss
Šola: Šolski center Slovenske Konjice-Zreče, Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
Izpoved in misel
Vsak začetek pomeni nov konec
In ko mislil sem, da imam sreče poln lonec,
So mi še trenutek isti
V glavo stopile temne misli.
O vsemogočni! Blagoslovi mrtve.
Tiste, ki uničenega srca so žrtve.
Ker če gredo nazaj v pekel, bolečine pridejo nazaj,
Zato vsemogočni sprejmi jih v svoj raj.
Telo moje je prekril večen mrak,
Mojo dušo si je vzel vrag.
Njena tišina kot bodalo postaja,
Ki globoko v mojem srcu ostaja.
Iz te rane kaplja poezija nesrečna
In spremlja jo bolečina večna.
A na tem svetu ni zdravila za moje bolečine.
Je kot brazgotina, ki nikoli ne izgine.
Ampak po temni noči je prišel svetlejši dan,
Meni je bolje, ker daleč od mene si stran.
Prikazala se luč je in okoli mene hodi nežen zven,
Na koncu se jaz počutim kot prerojen.
Hvala, ker v meni si zbudila poeta,
Ki v sanjah je odšel s tega sveta.
Zdaj vem, da ljudje si zaslužijo nove priložnosti,
Ker vsak nov dan prinese nove možnosti.
Avtor: Benjamin Tabakovič
Šola: Šolski center Ljubljana, Srednja strojna in kemijska šola
Neskončni Spanec
Izrekel zadnje sem besede,
se poslovil od sveta.
Izgubljene prazne misli,
brez ljubezni in laži.
Rešitve ni že od začetka,
iščem prostor ljudem neznan.
Zaprl vrata sem resnice,
vse rečeno je zaman.
Neskončni spanec se približuje,
misli izginjajo kot oblak.
V vesolju moj um potuje.
na koncu umrl bo vsak.
Na robu nič več ni življenja,
le odločitev ostala je.
Zdaj je konec hrepenenja
zdaj konča se čisto vse.
Avtor: Maks Drobež
Šola: Gimnazija Antona Aškerca
Joče nebo
Krvave kaplje
mezijo ob oknih
sten
mrtvih bolnišnic.
Joče nebo.
Rdečina zastira
ves širni pogled,
vso vidno vsebino,
ves vranin polet.
Joče nebo.
Oblaki ‒
tovarne krvi.
Pusti,
brez smotra
in brez luči.
Iščejo smisel,
smrt pa kriči.
Joče nebo.
Joče nebo.
Iztiska vso žalost,
žalost sveta.
Tvojo in mojo ‒
najino žalost.
Joče nebo.
Mojo žalost
iztiskajo oblaki.
Oblaki, ki nimajo
sence luči.
Oblaki, ki puščajo
morje krvi.
Oblaki, ki čutijo,
da me boli.
Joče nebo.
Boli me vsa kri!
Vsa kri,
ki ni moja.
Vsa kri,
ki je tuja.
Vsa kri,
pretočena zato,
ker jo nebo,
da našlo bi sonce …
… izjoče …
… nebo.
Sonce pa čaka,
čaka za oblaki.
Oblaki, ki iztiskajo
solze krvi.
Iztiskajo žalost.
Sonca pa ni.
Joče se, joče nebo …
Avtorica: Lucija Zajc
Mentor: Aleš Vrbovšek, prof.
Šola: Gimnazija Želimlje