2021 – vse prispele pesmi

Med najinimi dotiki


Med najinimi dotiki so zrasli prostori,
začeli so se umikati in zapuščati gibe.

Dolgo sva jih skušala ujeti v kožo,
a ušli so in se razbežali po telesih.

Koža je postala surovina za razpoke,
izgubljala sva se v njih in previdno popravljala stene.

Nisva se želela prezidati,
zgolj spotaknila sva se in zbodla na konicah prstov.

Nina Bohnec
Mentorica: Boža Ivanuša Trajbarič
Gimnazija Murska Sobota

brez stika

vsi
smo
delček mozaika
a
smo iz dneva v dan bolj

brez stika

Rebeka Mrak Glavina
Mentorica: Marjeta Stegel
GEPŠ, Gimnazija Piran

Pesem je nastala s prečrtavanjem besed v časopisu, zato dodajamo likovni element.

Nebesedje

Včasih prostor med mojimi besedami pove največ.
Lahko kričim naglas,
pa samo s tišino sežem v drugo vas.
Včasih prostor med mojimi besedami pove največ.

Roža ne kriči,
ko brez vode trpi.
A razumemo jo vsi.

Morje nič ne reče,
če ga sonce opeče.

Prav tako luna se ne kuja,
ko jo na nebu sonce prebuja.

Ali se drevo jezi,
ko gre dedek po drvi?

In prav tako jaz nič več ne rečem,
moja tišina kriči,
medtem ko svet spi.
Ker prostor med mojimi besedami pove največ.

In prav takoj jaz ne rečem nič,
moj krik vse predrami,
moja misel jih premami.
Saj prostor med mojimi besedami pove največ.

Eva Terčon
Mentorica: Brigita Slejko
Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina

Konstanta

Tišina. Najljubša glasba.
Pravzaprav edina glasba
življenja. V tišini so čuti
naostreni kot hladen
kovinski nož. Odzvanjajoče
bitje srca iz sekunde v
sekundo, minute v minuto.
Na trenutke pospešeno, na
trenutke umirjeno,
vzporedno s plitkim
dihanjem. Bogat občutek
počasnega polnjenja pljuč s
svežim kisikom. Atomi le-
tega polnijo vsako calico
bitja. Z vsakim izdihom je
občutek telesa lažji,
lahkotnejši. Žgečkanje ostre
svetlobe, ki išče pot na
plano izza oblakov v kotičku
očesa. Žarek se počasi
pomika proti zenici in
zamegli pogled na prostrano
pokrajino obdano z
rožnatim cvetjem. Hlad
mrzlega kamna pod golimi
nogami se povzpenja od
blazinic prstov, skozi mlečno
bele kosti. Upočasni se šele
v napol odprti dlani,
dokončno se ustavi v
konicah prstov na roki. Ti
rišejo pot v obliki majhnih
krogov in za seboj puščajo
komaj vidno sled naježene
kože. V ustih je zaspal okus
Pomladi, ki je že davno
odšla, za sabo pa pustila
ozko stezico cvetic. Vsaka se
bori in si utira svojo pot
proti vročemu poletnemu Soncu.

Po zraku že stotič potujejo
vibracije poznane, nežne
pesmi. Izvirajo iz
zatemnjene sobice v
drugem nadstropju, ki je
prepojena z neslišno glasbo.
Star klavir nemo poje, ko se
mehki prsti sprehajajo po že
obrabljenih in onemoglih
tipkah. Bela, črna, bela,
črna … Vsak dotik je zapisan
v črtovju, v katerem je
razmetano tisočero not. Ob
dotiku drhtečih strun kri
ogreje vsak kotiček telesa in
neskončna glasba zapolni
brezmejen prostor v mislih.
Vse to je tišina. Konstanta
bežečega vlaka življenja, ki
neusmiljeno drvi mimo
postaj – tišina …

Ana Velenik
Mentorica: Katja Koren Valenčič, prof.
Gimnazija Ilirska Bistrica

Njemu

Kako globoko sem zavita?
Med njegove prste, njegove poljube in objeme,
da sploh več ne čutim blazinic svoje roke,
ki imajo tako moč, pa je ne uporabijo.

Kako globoko sem zakopana?
Da hlastam po zraku vsakič, ko ga moje oči zagledajo,
ko se mi za trenutek zdi vse nepomembno in nesmiselno
razen njega in njegovih modrih oči.

Kako globoko premišljujem o njem?
Dovolj, da bi moje oči bile spet tako iskrive kot
takrat, ko sva se poljubila.
Dovolj, da bi spet se znašla v svetu sanj?

Nakar se sprašujem, zakaj si to dovolim?
Zakaj nisem tako polna
vseh svojih barv, zvokov, vonjev,
da jih ne bi potrebovala, več.

Valentina Kuplen
Mentorica: Metka Prelog
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota

Opus bolečine

Odločitev – zareza
Umirajo živali
»Pomagaj mi«
Presliši me
Jaz trpim

Dejanje – rana
Umirajo rastline
»Poglej me, kako cvetim«
Utrga me
Jaz ovenim

Posledica – modrica
Umirajo ljudje
»Vzemi mojo roko«
Izkoristi me
Jaz zbledim

Prihodnost – brazgotina
Umira svet
»Minilo bo,
vse vedno enkrat mine«
Izdaviš kakor zmeraj

Iris Šaberl
Biotehniška šola Maribor

Optimizem

V svetlobi je senca najbolj očitna
in v temi tudi najmanjša luč najbolje vidna.
A zakaj potem v sonce svetimo?
In zakaj v temi luč ugašamo?

Ko življenje je lepo in se nam smeji,
mi vidimo le senco, ki s tal nam grozi.
Tudi ko vsega dovolj imamo,
tega raje ne zaznamo.
Namesto da bi se lepo imeli,
hrepenimo po tem, da bi še več vzeli.

In ko naš svet v temo pade,
ne žalost, le jeza nas napade.
Jezno v temo buljimo
in še več senc iščemo.
In če žarek svetlobe nam pade v oči,
presvetel in neresničen se nam zdi.

Zakaj med svetlobo v sence ne svetimo?
Zakaj se v temi luči izogibamo?
Vsaka svetloba meče senco in na koncu vsakega tunela je luč.
Pravilno izbrati, kaj vidimo, je sreče ključ.

Matej Gorela
Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran

Krhkost minljivosti

Izzvenel tvoj glas je
in prah pobožal je obleke.
Koraki davno šli so dalje,
drugačna zdaj je pesem reke.

Brezčasne tvoje zgodbe
neskončnost svojo so izgubile.
Nekoč resnične že osebe
so zdaj med liste se vrnile.

Venec cvetja, ki krasil je glavo,
nekoč še deklice, ves iz beline,
zate ostal na kamnu je in je izginil
kot priča, da nekoč vse mine.

Res mine
vse, kar moč je pozabiti.
Ljubezen našo in ljubezen tvojo
pa čas bo pustil ohraniti.

Ana Špeh
Šolski center Postojna

Naplav

Pozibavajo se veje
črnega borovca,
šumeči veter odkrije
pero rjavega škorca,
z rožnim cvetom se zdaj poigrava
ta nemirna narava.

Poletela visoko je prečudna trojica
čez polja, njive, trate, rogé,
zdaj išče pot do nebesnega lica,
tiho željo prikriva molčé.
A ni zdržala brez naplava
ta neizprosna narava.

Reka deroča
sinove tri je ponesla.
Kam? O tem ne odloča,
jih le v sen je spodnesla.
A reka v tri kraje poplesava,
tako veli zdaj ji besna narava.

Ko sonca svetloba je posijala,
osvetlila večni sneg in led,
voda božji dar je poslala,
da vsi bili so brez besed.
Daljni sever zdaj z iglico zabava
ta brezkončna narava.

Strmo pot je prehodila
rečica, da prišla je do mejé,
do mejé, kjer peresa krila
ugledati oko ne sme.
V gorah zdaj tiho spava
ta presvetla narava.

Še zadnjo pot voda je naredila
tja, kjer suhó je in gorkó,
svoj rožni list je odkrila,
ga na pesek položila je mehkó.
Tako še zadnji dar puščavi pridava
ta božanska narava.

Zarja Kotlušek Pavčič
Mentorica: Savina Zwitter
Gimnazija Bežigrad

(brez naslova)

Moja misel je toksično smetišče.
Žene me naprej in naprej,
kot črna luknja želje po popolnosti;
nisi še na cilju, mi pravi.
Vmesni postanki,
pospremljeni z neodobravanjem.
Si se ustavila? Ti ni uspelo?
Tu je anksioznost, tu je sovraštvo,
in sama si si kriva,
da moraš zdaj potovati z vso to dodatno prtljago.
Nikoli ne bom na cilju,
ne na tistem, ki ga ona želi.
Zato – grem naprej in naprej;
kaj pa mi preostane?
Kaj pa mi preostane,
kot da ji pustim, da me premetava,
če je to edini način, da jo utišam,
četudi za trenutek?
Grem in grem in se sovražim
in mislim si –
saj ne dela tega namenoma,
saj mi želi le najboljše,
saj me le opominja, kaj v resnici lovim.
In jo izjočem ven in grem in grem,
dokler ne pridem do mesta,
kjer je srečna;
in tam se zadihano držim za kolena,
počivam,
dokler ne začne spet kričati.
In spet grem in grem,
tečem v slepem begu
in moje telo se prelamlja
in moje telo se širi in krči
in boli
in strada
in ponovi.
In moje telo se preoblikuje,
dokler nisem jaz zadovoljna
in misel skoraj.
Ona ne bo nikoli zadovoljna,
jaz pa vem, da je ne morem osrečiti.
A vseeno grem in grem,
moja misel hudobna,
moje telo izmučeno
in jaz razdvojena.

Ana Stergar
Mentorica: Mirjam Šemrov
Gimnazija Vič

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,
v vetru in v tebi.
Skupaj ustvarjata zračne valove,
ki jih pritalno pošiljata skozi.
Stebla sinhrono klonijo
in se klanjajo agresivni osvežitvi
na sicer zbiti, prežgani
zemlji zapuščene domačije.

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒
takšne, kot si jih narava želi.
Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,
prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:
potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.
Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,
da ji moči nihče ne zmore vzeti.
Človeku pristrižeš peruti
in se šibkejši pobere,
naravi odvzameš hektare,
pa ostane – najmočnejša.

Zaradi valovanja površja se zdi,
da se pod rastlinjem podijo
divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.
Jaz vem, da je tako,
ker ena teh majhnih
skrivnosti med makom sem jaz.

Alja Pušič
Mentorica: Nina Medved
II. gimnazija Maribor

(N)imam dovolj

Misel nate, že ves objokan tu sedim,
ker ne vem, kaj bo, ob misli drhtim.
Saj ne vem, zakaj še živim,
nočem bit tak, v resnici trpim,
oči mam odprte, globoko v sebi pa spim.

Mrtve misli, ranjeno srce,
želim si biti srečen, vendar ne gre.
V prsih me stiska,
ne vem več, kaj naj naredim.
Čutim, ko mi v glavi piska,
zakaj enostavno ne zaspim?

Uničeni načrti, mrtve sanje.
Iz dneva v dan slabša se mi psihično stanje.
Čutim, da počasi izgubljam razum,
moje življenje je kot kitara brez strun.

Da ne bo pomote, saj ga hočem popravit,
res se trudim svoje strto srce pozdravit.
Zlomljen, iščem zdravilo.
Svet je le črno bel, zanj iščem barvilo.

Stojim na robu. Čakam.
Čakam na kogarkoli, da rešil me bo te moje bednosti,
ves čas živim v nevednosti.

Resnica, a tako nedosegljiva.
Laž pa tako neverjetno prepričljiva.
Ne vem, ne vem, kaj naj storim,
naj se toku moje usode prepustim?
Kaj je smisel življenja?
Iz mene sprašuje glas trpljenja.
Sem edini ali še kdo to prestaja?

Tablete v rokah, solze v očeh.
Na to nisem ponosen, lagati je greh.
Si življenje res vredno je vzeti,
koga zares bi si s tem želel prizadeti.
Ampak, ne, to ni res, lahko je umreti,
težje je z večno bolečino v sebi živeti.

V temnem črnem svetu ves čas živim,
z mavričnimi barvami si misli bistrim.
V iskanju resnice utrujen postajam,
na dolgi poti sam sebi težko zvest ostajam.

Nočem resnice si prikrivati,
nočem bolečine si izzivati
ne da se mi živeti,
zaradi teh grdih misli hočem umreti!

Nik Mrvar
Mentorica: Barbara Kos
Srednja šola tehniških strok Šiška

~Štiri črke~

Linija, ki po listu drsi,
črnilo, ki pušča preteklost,
kot krvava reka čez strme soteske,
ki so ujete v trenutku zmrznjenosti,
kot tresoča roka, ki tvoje
sleherno ime piše.
Pero, ki nikoli ni bodlo,
reže tvoje ime v kožo kot bridko jeklo.

Edino upanje, ki je ostalo,
se je v tvojih štirih črkah papirju predalo.
V vijugah črnila,
v mojih grenkih solzah,
ki obupajoče čakajo nate,
a kaj, ko ti ni mar zame.
Zate sem le grešni list,
ki v tvojem silnem viharju poplesava,
vodiš me, zavajaš me, ponujaš mi nebesa,
moja lahka duša pa k tebi leti,
iz mojega krhkega telesa.

Vetru se upiram,
a tvoji temi pot odpiram.
Usoden bil je že tvoj pogled,
ki kot Samsona oslabil me je,
a ti tega ne zavedaš se,
saj kot Dalila mreže pleteš mi,
mreže, kjer vsak moj up se izgubi.
Morda sem tvoja grlica v kletki zlati,
a kaj, ko me pred zaprtimi vrati
čakata le sveta resnica in svetel svet,
ki ju zanikam,
kot ljubezni (zate) cvet.

Iščem te, a te izgubljam, dragi,
mar so te viharji lastni pokopali,
ti zlomljeno srce razdejali?
Te strašijo votli duhovi,
se podirajo tvojega življenja mostovi?
Ti pa nepremično stojiš
in zreš vame,
kaj bi rad,
da naju skupaj tvoj vihar vzame?
Kot trn bodeč,
tega cvet rdeč,
oklepa moje srce,
ki bije le še zate,
za tvoje nesojeno ime …

~Ljubezen najina plamti,
ekstatični plamen večnosti,
vihar naju sploh ne vzdrami,
izdihniva zdaj, kar nama na zlomljeni duši leži.~

Anastazija Gračner
Mentorica: Andreja Gumzej
Gimnazija Velenje

Lanzamento

Peče me oko,
kamor pogledam,
se narišeš ti.
Grešim.
Močan vdih.
Aromatika mi briše težke misli.
Spet lahko odprem veki.
Grešim.
Spust po dolgi cesti,
cesti sreče, harmonije.
Čustva preziram.
Grešim.
Lahko pozabim?
Pozabim, da sem izgubljen,
najdem le tvoje sanje.
Grešim.
Ne ljubim.
Ne upam na najino prihodnost.
Torej – zakaj si še tu?
Grešim.
Pozabil sem,
Pozabil sem, kako je ljubiti
s srcem v grobu.
Grešim.

Marko Kambič
Mentorica: Katja Kržičnik Žekš
Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola

Up in obup

Tanka je črta med upom-obupom,
med solzo, nasmehom,
med spanjem in noči goljufanjem.

Saj nikoli res ne veš, kako se bo dan končal,
in negotov si o tem, kaj ti bo jutrišnji dal.

Tako hodiš čez polja in skozi gozdove,
čez reke in gore,
ne da bi vedel, kam te noge in krila neso,
ne da bi vedel, kaj te v zasedi čakalo bo.

Lahko bo veselje,
pomešano s soncem in zlatimi žarki.
Lahko bo to par modrih oči,
ki svetijo se v globini noči.

Lahko bo nasmeh, ki te objame in je srečen,
tak, ki te ne izpusti in je večen.
Lahko bo veselje in sreča in znanje,
lahko bo bogastvo ljubezni brezdanje.

A tanka je črta med upom-obupom!

Kajti lahko naletiš na jezo, ki te prevzame,
ki ti zamegli pogled na prijazni svet.
Lahko srečaš žalost, globoko in temačno,
ki par svetlih oči v solzé spremeni.

Ko tvoj pogled je čisto zamegljen
in skozi solzne oči se svet zdi izgubljen.
Ko ne veš več, kaj je življenje in kaj je trpljenje,
kdaj se smejati in kdaj žalovati.

Takrat se zaveš,
kako tanka je črta med upom-obupom.

Vse, kar pogrešaš v trenutkih le-teh,
je par mehkih dlani, ki posušijo ti oči,
zbistrijo pogled in pokažejo,
kako je svet še vedno lep.

Naučijo te skozi solze se smejati,
z nasmehom na ustih v sebi žalovati.
In kako je ljubiti iz globine srca.

Res, tanka je črta med upom-obupom!

Tajda Hvala
Mentorica: Valentina Kobal
Šolski center Nova Gorica, Biotehniška šola

Oprosti in hvala

Vsem Mojim Ljudem
bi rada rekla “oprosti in hvala”.
Oprosti za to,
da je težko biti moj prijatelj.
Pogosto pričakujem,
da po nekem čudežu
poznaš pot iz labirinta mojih misli,
travm, zablod.
Pa bi lagala, če bi rekla,
da jo poznam sama.
Morda kdaj ne veš,
kaj točno občutim,
in včasih se mi je to zdelo malodane absurdno.
Kakšno življenje vendar živiš,
če se ti kar naprej ne ponavljajo temne epizode,
izbruhi nenadzorovane jeze,
če nimaš prisluhov kričanja in prividov temnih mož?
Kako si srečen.
Predstavljam si, da me je težko razumeti.
Oprosti, ker včasih ne odgovarjam na sporočila
ali pa se odzovem le s smeškom,
da ti je zagotovo jasno,
da mi gre na jok.
Oprosti, ker ti tako pogosto zabrusim: “Ne razumeš!”
In odložim telefon.
Ampak vem, da se trudiš.
Poskušaš razumeti.
Hvala.
Hvala, da vztrajaš,
da dan za dnem prežiš na namige,
na moje slabo počutje
in gledaš te preklete zapise
na instagram storyjih tudi zato,
da si ob meni še pred prvim plazom solza.
Hvala, da poslušaš komade,
ki ti jih pošiljam – zdaj že veš, da to delam z razlogom.
Hvala, da mi sam od sebe vedno znova poveš,
da me imaš rad,
in me opominjaš,
da ima celo moj obstoj svoj smisel.
Tako pogosto se opravičujem in zahvaljujem,
da vse uporabljene besede počasi izgubljajo težo.
Pa je ne bi smele.
Oprosti …
In hvala.

Pina Lenart Vengust
Mentorica: Vita Žerjal Pavlin
Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana

Sonetni venec – Slovo od Veron’ke

I.
Srce naj sonce hladno mi odtaja;
temne plati ne morem se znebiti,
sem agoniji pustil se zgrabiti.
Odkar poznam jo, krivda me razkraja.

Oči nje sinje polne so sijaja.
Prelepi vrat Veronikin oviti
v svile egipčanske zlate niti,
a lepša še dobrota jo navdaja.

Kako sem si zaslužil te, preljuba?
Kako prišel do tega sem zaklada?
Bil nisem živ brez tvojega poljuba.

Ljubezni zmeraj kruta smrt prevlada
in vsemu dobremu sledi poguba –
leži pod križem s kamna moja mlada. 

II.
Leži pod križem s kamna moja mlada,
na njo je padla bela krizantema.
Jezero črno dušo ji zajema,
utaplja voda jo na dno prepada.

Nočila dolgo jo gospa Propada.
Ko vidim, kak’ mi v grobu večno drema,
že čutim, kak’ temačnost me prevzema
in bol notranja mi je Iliada.

Zaljubil sem se v dekle sinjeoko;
za kakšno ceno? Da srce mi strada
in nosim to verigo muk pretežko.

Srce na tisoče mi nožev zbada.
Hlepel sem po življenju s tabo, brž ko
ogoljufana b’la je moja nada.

III.
Ogoljufana b’la je moja nada,
jesenski mraz ukradel te je davi,
bodočnost zmaknil glavi je sanjavi,
ki mislil sem, da mi s teboj pripada:

poprek livade zvona glas sovpada,
ko vsa v belini srečna »da« izjavi …
Zaslišim glas otroški, ves jokavi,
v leseno zibko dete naj’no spada.

Spomin ta dalek stisnil k sebi bil bi,
ljubezen mojo, ki me ne dohaja,
ne pustil ji, da se preda pogubi.

Dal bi ti vse, do zadnjega vzdihljaja,
če v smrti čakali bi me poljubi!
Vergil naj k tebi vodi me do raja!

IV.
Vergil naj k tebi vodi me do raja,
kjer konec je neskončnega blodnjaka.
Na vratih do neba me muka čaka,
a muka t’ko boleča mi ugaja.

Vklesana rana v telu se nahaja.
Rdeča barva se v kri pretaka.
Razdrta vez poslala je mrtvaka,
ki končno k svoji ljubljeni odhaja.

Žareči blišč luči me že prekriva,
a kaj, ko kmalu sij v mrak prehaja.
Rdeča nje podoba vsa grozljiva.

»Prestopi ne ta prag pekla,« izlaja,
»kjer tok zgubljene duše v vodo zliva,
obtok življenja reka mi napaja.«

V.
Obtok življenja reka mi napaja,
od dne, ko ti si se mi prikazala,
na mostu starem dravskem se hihljala,
do dne, ko prav ta voda te razkraja.

Oblila si s pogledi me življaja,
s poljubom prvim se v srce mi vžgala.
Že tisto noč do zarje sva kramljala
in vedel sem, da s tabo bom do kraja.

Imela sva načrt že za življenje,
čeprav za to bila sva še premlada,
čakalo skupno naju ni sivenje.

Razpela krila ji boginja Lada,
ljubezen kriva je za nje trohnenje.
Odpelje struga jo vse do Hada.

VI.
Odpelje struga jo vse do Hada,
Aheron čoln vodi čez brzice,
kjer duše čakajo pred vrati v vice.
Dotik začuti mrtve roke hlada.

Jim srca trga, duhu mrak zavlada,
troglavi zveri slava so device.
Predrami krika jo odmev družice,
tam on stoji, iz trupla up prebada.

Zlatnik brodniku zdaj Veron’ka plača,
iz čolna stopi, strah jo že popada,
ko gleda pluti daleč proč veslača.

Meso gnijoče, kri in rogi, brada,
pogled njegov grozeč v prepad jo zvrača,
da vedno niže v podzemlje pada.

VII.
Da vedno niže v podzemlje pada,
spomin na njo zbledi kot solze vroče.
Za mrtvo dete mati več ne joče,
nasmehi bližnjih niso zgolj fasada.

Za prahom ne napiše se balada,
na grobu rože ene ni cvetoče.
Mišljenje drugih nanjo ni več žgoče,
začenja v hiši kmalu se parada.

Čeprav zdaj misel zgolj je iz davnine,
predanost moja s soncem ne zahaja,
saj ni kot drugo vse, kar naglo mine.

Kjer zdaj prebiva, milje stran od raja,
je daleč proč pustila svet, spomine,
vrniti more jo le bog’nja Gaja.

VIII.
Vrniti more jo le bog’nja Gaja
nazaj v objem, da skupaj bova eno.
Ti sodiš ne v deželo zlu krojeno,
zaveda Gaja Hada se zdrsljaja.

Resnica kruta zdaj na dan prihaja:
kot grešni Sizif dekle obtoženo,
čeravno kot nedolžni cvet vzkaljeno,
jo zdaj v kraljestvu svojem Had osvaja

in grehov tujih hladno jo obsoja,
golj’fivi kači večno bo služila.
Jo rešil s ceno bom v peklu razkroja.

Se pot nazaj v prah je že razbila;
priznam, bila je vse to krivda moja –
ebenovine ura je odbila.

IX.
Ebenovine ura je odbila.
Slabo se pred Amorjem spreneveda,
ljubezni moje žal se ne zaveda.
Pred sodbo pravi bo obraz razkrila.

»Ne bom več grehov svojih svetu krila,«
prizna Veron’ka zdaj sodniku bleda.
»Sem na kolenih, željna drugih meda,
z ostalimi svoj sladki cvet delila.«

Poroti same je laži vsejala,
ne bo me neresnica ta skelela,
saj dejstvo ni, kar pravi, ne domala.

Jaz vem, da vse to v glavi je namlela,
ker če je res, kar danes je priznala,
razpela trup je in srce vzela.

X.
Razpela trup je in srce vzela,
je praznega pustila me berača.
Pozvala k sebi smrt je dva sanjača,
ljubezen njuno čisto v zlu preklela.

Te spremenila je v kup pepela,
kot bi življenje vsako b’lo igrača.
Dveh duš na en mah se znebila kača,
saj ob Veron’ki moja je skopnela.

Rotim namesto tebe it’ med rajne;
opere roka roko naj plačila.
Poslušaj, Bog, te želje moje vztrajne!

Bo senca s koso mene v smrt pahnila,
telo rešila muke neomajne,
oh, da bi zraven dušo še zdrobila.

XI.
Oh, da bi zraven dušo še zdrobila,
ob dnevih, ki bi naj bili le naj’ni,
dotiki časa, srečni in brezkrajni.
Brezglava, mlada sva s poti skrenila.

Prekratka b’la je pravljična idila,
se zgodbi bliža konec nič kaj bajni,
poslušam le še cviljenje na lajni.
Si rane bridke mi s soljo umila.

Ni bolu temu leka ne, zdravnika,
na črni krsti sveča je vzplamtela.
Korake si domišljam sred’ hodnika.

Da bi tesnoba v meni ne več tlela,
si zame žrtvovala se, blodnika,
nevesta moja, pak si mi zdrsela.

XII.
Nevesta moja, pak si mi zdrsela,
saj zate vsi ostali smo ničvredni.
Šepet poslušam tihi, brezbesedni,
ki pravi, da se ljubit’ ne bi smela.

Dovolj sva blizu si, da bi se grela,
pa daleč, loči naju drobec bedni.
Tako med nama so minili tedni,
ko sva ljubezen vso že to izžela.

Izgubljen dih, šibak utrip ostaja,
vso kri si neopazno mi izlila.
Počasi zadnja volja še uhaja.

Razbilo burno morje je plovila,
mi voda grlo suho že ohlaja,
Karibda, Scila naju je ločila.

XIII.
Karibda, Scila naju je ločila
že preden te Matilda je ukradla.
Zarad’ družine tvoje sva razpadla,
a pak kot Jul’ja in Monteg grešila.

Je strast goreča peta b’la Ahila.
Globoko v brezno sva ljubezni padla,
na plano se ne bova več prikradla.
V objemu skupnem bova se dušila.

Da srčnost tvoja ni več od obleke,
soseda tvoja čenče je začela.
Pustim ji ne med naju dat’ prepreke;

v očeh boš mojih vselej le blestela:
kar prav’jo ni mi mar – na vekov veke
edina luč si ti na dnu tunela.

XIV.
Edina luč si ti na dnu tunela,
ki vodi me v gorja deželo večno.
Prestopam temen prag do nje boječno,
saj vem, da boš, ko vidiš me, ihtela.

Rdečo nit si mi v življenje vpela,
da bi z blodnjaka prišel varno, srečno.
Sem v mislih nate samo bdel nespečno
in v želji, da bi skupaj spet živela.

Sem glavo sklonil smrtnik jaz navadni,
zdaj jadra črna moja so predaja
hudiču duše v krog deveti hladni,

saj biti s tabo bolje je od raja.
Je peklo vroče s tabo piš pomladni,
srce naj sonce hladno mi odtaja.

XV. Magistrale
Srce naj sonce hladno mi odtaja.
Leži pod križem s kamna moja mlada.
Ogoljufana b’la je moja nada,
Vergil naj k tebi vodi me do raja.

Obtok življenja reka mi napaja,
Odpelje struga jo vse do Hada,
Da vedno niže v podzemlje pada
Vrniti more jo le bog’nja Gaja.

Ebenovine ura je odbila;
Razpela trup je in srce vzela,
Oh, da bi zraven dušo še zdrobila.

Nevesta moja, pak si mi zdrsela;
Karibda, Scila naju je ločila.
Edina luč si ti na dnu tunela.

Eva Belcer in Živa Šprajc
Mentorica: Nika Jančič
Šolski center Rogaška Slatina

Desetletja

Pogledam nazaj, ne vidim preteklosti.
Pogledam naprej, pa vidim prihodnost.
Kako?
Sanjala je bogastvo, zbudila se v vili.
So se čez noč uresničili cilji?
Mogoče. Kako?
Mladost, ljubezen, družina.
Sreča. Nesreča? Dobrina.
Ni več otrok, zdaj je odrasla.
Služba, izkušnje, še to je prerasla.
Kako?
Z željami, s cilji verjela je, da lahko.
Tako z lepimi leti dočakala smrtno je posteljo.

Lara Tajnik
Mentorica: Brigita Renner
Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije

Mačka

Hišo so porušili.
Parcela je zravnana in po njej rase plevel.
Tam leži
nekaj pločevink, zataknjenih med oranžne opeke.
Na dovozu
oziroma kar je včasih bilo,
leži embalaža kokakole.
Tudi ograje ni več.
Lesena fina ograja, ki je obdajala posestvo s strani, kjer teče cesta.
Res tako dolgo nisem hodila tod mimo.
Točno na sredini parcele sedi mačka. Tista, ki je včasih delala družbo staremu gospodu ob oknu.

Naja Podbrežnik
Gimnazija Celje-Center

Na koncu jaz

Tišina je.
Njena duša je kot mavrica,
ampak on čuti samo črnino.

»Kakor se imaš rad, tako učiš druge, da
te imajo radi,« mu pove s srcem polnim
nežno modre barve.

Čuti, kako mu teče občutek črne barve
skozi telo in kako nabira velik pritisk, ki je 
še temnejši.

Pogleda ga s svetlimi pogledi in mu da
vedeti, da se nikoli ne sme počutiti
krivega, ker je začel znova.

Tišina je.

Izabella Brković
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje

Zvezde

Vas, ki toliko je na nočnem nebu,
v temnem mraku in daljavi,
kot prizor v zimskem snegu,
upodobljene ste na ameriški zastavi.

Vas, ki na nebu neskončno je,
tja med vas jaz ciljam le,
zvezd toliko in možnost je,
da cilja dosežem ne.

Ko čas mineva in vas zbledeva,
ozrem se v praznino in vidim le modrino,
takrat vaš glas samo še odmeva,
jaz pa vidim samo še strmino.

V trenutku lahko pozabim vse,
težko v modrini videti je cilje,
a ve v notranjosti svetite še,
prebudi v meni se nemirje.

Jan Žvižaj
Mentorica: Manja Žvikart
Srednja elektro-računalniška šola Maribor

breskve

breskve se kotalijo po hodniku, stampedo
za njimi noge, vse po linoleju mimo vrste vrat
vse se kotali in vse teče, več čevljev kot breskev na lovu na hodniku
tečem z njimi, lovimo breskve, grabimo jih nežno in polnimo žepe
nihče ne ugrizne, nihče ne stisne
in ko so ujete vse, se obrnemo proti rokam z nakupovalno vrečko in predamo plen
v tistem trenutku nas ljubim, vse
ljubim
sebe in tebe in svet
za tiste, ki lahko, in tiste, ki ne morejo več
ljubim, ljubim, ljubim

Kaja Magovac
Mentorica: Bernarda Lenaršič
Gimnazija Kranj

Paradontoza lastnih prepričanj

Religija umira z ljudstvom, 
ljudstva s časom.

Za pokojnimi ljudstvi,
že od Vajhuna, sina Kajtimara dalje,
ne joče več nihče.

Revolucijo je najlažje narediti,
če ni upora.
In upora ne bo,
če ne bo revolucije.

Nenazadnje vsi pravijo, 
da je potrpežljivost božja mast.
Morda imajo prav.

Ampak dvomim,
da za proizvodnjo masti stoji Bog.
Mogoče pa je predal tudi to vejo franšize,
tako kot je ljudem predal jabolčni sok.

To bi pojasnilo veliko stvari.

»O Bog, daj večni pokoj narodu izgubljenih ovac.«


– novodobni katoličani v praznih cerkvah –

»O Bog, daj nam narod izgubljenih ovac.«


– selekcionirani agnostiki in ateisti, katerih babice so ljubile Jezusa, oni pa denar –

Ironija je v tem, 
da so jih za finance navdušili
prav dvajsetaki babic.
Z darili ne podarjamo uporabe,
le upe.

Biodiverziteta lastnih prepričanj
obstaja v svetu,
ki ni homogen.


– Jaz in RTV SLO 1, ki me je 12. 3. 2020 med karanteno v dokumentarcu o slovenskih mokriščih nehote prepričal, da je treba pojem biodiverziteta uporabljati pogosteje. –

»Biodiverziteta lastnih prepričanj?«
vpijejo selekcionirani agnostiki in ateisti –
analizirajo, 
proti kateri besedi
se najprej splača boriti.

Prepričanja so vedno zaželena, če le niso lastna.

Ampak le brez skrbi.
Moderne kampanje obljubljajo enotnost,
ne posameznikov.

»Svoboda za vse,« vpijejo.
Lahko je podpirati vseh 50 odtenkov sive,
če ljudje ne uporabljajo osnovnih barv,
s katerimi si ti upodobil
prihodnost sveta.

Na koncu imajo naši večeri
sedem hodov
propagandnega mišljenja.

Paradontoza lastnih prepričanj –
genetsko pogojena hiba
sodobnega časa.
Konec koncev telefone danes ljudje dobijo že ob rojstvu.

Si že sit?
Lahko ti postrežem osmi hod.

Eva Šubic
Gimnazija Novo mesto

Kje se rodi pesem?

Si tiho pesem pojem v svoji glavi,
srce hrepeneče pa bije za ples,
praznina brez ritmov povzroča mi stres,
kaj kriza korone svetu napravi …

Besede, rime plešejo v daljavi,
papir bel zmečkan in strgan čez in čez,
nova ideja v glavi zagori kot kres,
in vse lepo v vrstice se postavi.

Ne vem, zakaj sem lotil se soneta,
če konec ni še te korona krize,
pa res se imam za slabega poeta.

A svinčnik in papir na robu mize
in zvrhan lonček mrzlega kofeta,
so dali pesem to, a brez reprize.

Mitja Kuralt
Mentorica: Špela Camlek
Biotehniški center Naklo

Tvoje ime

Tvoje ime.
Ne maram ga.
Preprosto mi ni več všeč.
Nekoč mi je bilo.
Vedno, ko sem ga izgovoril, mi je nekaj pomenilo,
danes pa ga spremlja samo še grd spomin.
Mogoče pa je bolj grdo tisto, kar se skriva za tvojim imenom.
Grozno je, to, kar se skriva za tvojim imenom,
to, kar si.
Grozno je. Grozno je.
Spačene poteze ne spominjajo več na nič znanega.
Gnilo je, razpadlo, ne spominja več na nič človeškega.
Smrt je posiljevala devico Mladost in te naredilo
to, kar si.
Grozno je. Grozno je.
Zato ga ne maram.
Zato ga hočem pozabiti.
Zato ga bom uničil.
Tvoje ime in vse, kjer je zapisano.
Vse bom zažgal.
Vse bo gorelo.
Vse knjige, na katerih je tvoje ime,
vse fotografije s tvojim imenom,
vse pesmi, na katerih je tvoje ime,
vse kraje, na katerih je napisano tvoje ime,
vse trenutke, v katere je vžgano tvoje ime.
Vse. Vse bo gorelo v vrtincu ognja in sovraštva.
Vse spomine s tvojim imenom, vse.
Uničil te bom. Ubil te bom.
In potem, ko bo vse požgano, vsi spomini uničeni,
ko se tvojega imena končno več ne bom spomnil,
ko bo tvoje ime izbrisano iz mojih možganov,
bom spet sam.

Marko Rengeo
Mentorica: Tanja Bigec
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer

Duma 2021

Pa začnimo na začetku.
Z razlogom je na začetku pandemije primanjkovalo toaletnega papirja,
ko pa je bilo to leto polno sranja.
Zdaj prodajajo že wc papir z vzorci in božično tematiko,
saj postaja tako priljubljen nakup.
Mogoče pa je naval na stranišču toliko večji, ker so vsi postali tako
požrešni.
Tako požrešni in debeli, da so ob nedeljah morali zapreti vse trgovine.
Vse je zaprto.
Vse.
Očitno so uveljavili prohibicijo na Donat.
Proizvodnja kavbojk bo počasi propadla, pa tudi modrcev in gat.
Da ne omenjam kupa pasov, ki bo gorel na olju kot mastne krvavice,
ki so povzročile ta genocid steznikov.
Ugled nam zdaj zagotavljajo le še doprsni portreti.
Vse je zaprto.
Vse.
Pa nobenih narastkov.
Nova trendy barva las v času karantene je postala črna,
saj nas lahko frizerke zdaj barvajo le na črno.
Znanstveniki za imunost priporočajo H2O.
Roke drgnemo z milom, kot da želimo izprati izvirni greh.
Pa je bila kljub ukrepom le gripa tista, ki se je držala pravil.
Vsi živimo v pretend svetu, kjer smo sami igralci na razdalji in naše maske
obvezen pripomoček zaigrane pantomime.
Vse le del maškarade, ki se izvaja le pred gledalci.
Na ulici velja nova igra šaha, kjer se vsaka figura giba po določenih
pravilih.
V stik lahko pride le kraljica, ko te vrže s položaja
in oznani šah mat po deveti.
Igra se nadaljuje tudi online, vsi kmetje v svojih kvadratkih,
kjer čakajo, da jih kdo premakne.
Kdaj bo prišla roka in oznanila naslednjo potezo …
Kdo sedi za mizo in se igra z nami …

V sejni sobi vse tiho … ali stopnjujejo napetost pred zmagoslavnim
premikom
ali pa so na igralni plošči že izgubili vse figurice.
Službeno dovoljenje je nova vstopnica za dolgo vožnjo po zabaviščnem
parku.
Smučišča polna inženirjev,
ki preizkušajo trpežnost vlečnic.
Na poti do cilja pa kljub Garminovim jasnim navodilom
ljudje še kar zavijajo v desno.
Z božjo lučjo zaslepljeni očitno ne razberejo realnega zemljevida sveta.
O, le kdaj se bomo vrnili v prihodnost?
V vesoljnem potopu nas bo le splav rešil pred zatonom.
Bo to prihodnost?
Hodila po zemlji sem naši
in na fasadi Plečnikove cerkve
grafit Bog, usmili se Janše prebrala.
Hodila po zemlji sem naši
in v njej lepoto iskala.
In iskala. In iskala.
Z drobnogledom našla sem drobni biser,
ki se skriva v notranjosti izmaličene sive, ostarele in zavržene školjčne
lupine,
ki je skoraj strohnela pod mojo nujo po zakladu.
Prašne razpoke pod ostrim snopom žarometa so očem neizbežne,
a se vse napake skrijejo v čarobnem soju lune,
ki z mehkobo boža naš skriti biser.
Z ironijo na stran,
biser je res lep.
Spravila sem ga v žep

Eva Lunar
Mentorica: Andreja Pavle Jurman
Gimnazija Ledina

Upanje

Misli so svobodne ptice,
pisane kot zarja,
a so polne neresnice.
In tu je dekle, ki se le pretvarja,
da je srečna in da nič je ne teži,
a v resnici sploh ne verjame v ljudi.

Ne zaupa, da v njih je še kaj več kot zlo,
ne verjame, da še kdo lahko jo vname,
otožno dušico, ranjeno.

Želim verjeti, da tragedije in krivice niso edina tema teh dni
in da nekje nad njimi vsemi
to moje dekle
na ves glas iskreno se smeji.

Laura Skrbinek
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič
Srednja šola Slovenska Bistrica

Upanje

Pomlad, oh, končno si prišla!
Zdaj nov začetek, nova stran,
svež in topel je vsak dan.
Nova zmaga, nov izziv,
nič več iskanja kdo je kriv.
Ob žvrgolenju ptičkov se zbudim,
in znova novo upanje dobim!
A vendar, ni za vse tako lepo,
na drugi strani grom, in strele bliskajo.

Zakaj tako krivična si?
Ne vidiš, da krivico delaš ji:

poštena, delavna, ljubeča,
a za zgubljeno srečo vsa drhteča.
Namesto rož, bo veje videla,
namesto rose, solze zlivala.
Vsak dan bo upala, drhtela,
in pred pravico bo ihtela.
In pravica, kaj je to?
Življenje, naj bi to bilo!

Verjemi, sanjaj, upaj,
vsi mi smo s tabo, skupaj!

Neja Faganelj
Gimnazija Koper

Jaz kovač
(v mislih na Župančičevo Žebljarsko)

Lep poleten dan,
jaz še kar zaspan,
moj vid je bolan,
in moj smeh pregnan.

Lep poleten dan,
v meni pa nevihtna noč,
žareča kovina, kot strela,
in zvok udarcev kot grom,
in videz čisto hrom.

Kovina!
Strašna srhljiva mračina,
ki postaja še bolj črna,
zaslepi me ta temina.

Vsega je preveč!
Jaz sploh ne zdržim več,
in moja sreča je pregnana,
in tako duša mi preklana.

Takrat zagledam ob obali,
otroka, ki še niso ga pregnali,
ki še ustvarja svojo pravljico,
in pričara mavrico.

Otrok nasmehne se, pomaha,
braz katerega zapaha,
in takrat se me loti ljubosumje
in jeza čevlje mi obuje.

Stečem od ognjene kovine,
naravnost domov, da ne dobijo me mračine,
doma zagledam se skozi okno v globoko noč
in takrat zakličem: »Na pomoč!«

Neva Komac
Mentorica: Nina Šoba
Evropska šola Luksemburg II