BREZA
Iz betona v senci železa,
v neskončno vesolje,
širi svoje veje breza.
Da jo gledat je veselje,
kako bori se za življenje,
in čaka svoj poraz,
ko k sebi jo vzel bo čas.
Lana Roger
Mentorica: prof. Sergeja Jekl
Šola za hortikulturo in vizualno umetnost Celje
***
Tvoj roza adidas pulover
Tvoj roza adidas pulover,
tvoje svetlo modre kavbojke
ter v čop speti blond lasje,
to je vse, po čem še kliče srce.
Film, kokice, tema, skupna odeja, to zdaj edina je ideja.
Tvoj nasmeh, pogled, in kako mi vedno na moje izzivanje nasmejano odgovoriš »Ja in?« To zasvojilo me je, le to si zdaj še želim.
Ob kavi zvečer sedim sam, naštevam bolečine, kot da bi bral seznam.
Dovolj imam tega »branja«, neprestano postavljam si mnoga vprašanja.
Morda nekoč boš v mojem objemu ležala, nekoč morda skupaj bova spala. Morda nekoč bom jaz tvoj »lover« in ti nosila boš svoj roza adidas pulover.
Aljaž Bezenšek
Mentorica: Marjana Cenc Weiss
Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
***
Drevo
Drevo spomladi zabrsti,
lepe barve postane in gol več ni.
Korenine drevesa vodè pridobe,
saj z dežjem vse v višave gre.
Poletna strela udari
in mu veje odlomi,
da ga tako boli,
da celo poletje ne spregovori.
Jeseni drevo je z barvami okrašeno,
rdeče in rumeno
nič več košato in zeleno.
Zimo prebrodi s tem,
da v vojni se bori.
Na koncu že ves suhljat,
čaka na pomlad.
Lina Lamovšek
Mentorica: Suzana Hajdinjak
Biotehniški izobraževalni center Ljubljana-gimnazija in veterinska šola
***
Nevihta
Zunaj drevo, v sobi telo,
v telesu nevihta, v nevihti je grom.
Nevihta je močna,
včasih je sončna,
včasih meglena, včasih strupena.
Včasih nevihte v telesu sploh ni,
a nekje v majhnem, temnem kotičku
praznega trupla nevihta mirno čaka in tli.
Telo se trese in boji tega dne,
ko bo nevihta premočna za telesni okvir.
Razdejala bo sobo, podrla drevo.
Ostalo bo le še
prazno telo.
Luka Križanič
Mentorica: Mateja Rebec Hreščak
Šolski center Postojna
***
BREZ ZAVOR
Na mesta, pozor, zdaj!
Kot metulj zletim
izza začetne linije.
V dirki sem jaz, ti, vsi.
Držim gas,
vonj prismojenih gum,
ki drvijo po asfaltu,
me ohranja živo.
Čutim, da puščam sledi.
Škripajoč zvok pokvarjenih zavor
me vznemirja.
Gospa v žametu,
črnem kot odtisi koles na pisti,
vedno zmaga.
Čaka na cilju in
za poraženci briše sledi.
Kdo se bo spomnil,
da smo bili?
Škrab, škrab,
vztrajno drgne cesto,
dokler ni spet siva.
Na dirki brez zavor ni vprašanje,
kdo bo zmagovalec, ampak kako
daleč si na poti in kako močne
so tvoje sledi.
Eva Vogrinec
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič
Srednja šola Slovenska Bistrica
***
OBSTOJ
Vdihnem obstoj,
izdihnem življenje.
Sestavim si sloj,
ki izloča trpljenje.
Napišem pesem,
preberem besede.
Od začetka do konca,
to kup je zmede.
Zrem v nebo,
preštejem si zvezde.
Kje je zdaj konec in kje slovo?
Mogoč’ pa obstajat ni tko zlo slabo?
Elina Hasanbegović
Mentorica: Tjaša Kelc
Srednja šola CIRIUS Kamnik
***
Ob takšnih jutrih se volja do življenja mi povrne
dokler skoz’ vrata Prve še ne stopim.
Takrat kot strela z jasnega me zadene
občutek nemoči in teme.
Zunaj se tako lepo in prijetno zdi, notri tačas mrak ti pride na oči in obup te prevzame.
Hana Mati Regvat
Mentorica: Anja Zag Golob
Prva gimnazija Maribor
***
KULTURA
Kultura je ta dan,
ko napišeš pesem sam.
Je ura, ko ti nastane
risba, kip ali figura.
Je šolska učna ura,
ko se veselo učiš,
si novo znanje pridobiš,
včasih pa se norčijam nasmejiš.
Kulturno je to,
ko pozdraviš starejšo gospo,
ji ponudiš svojo roko
in jo potolažiš, ko ji je hudo.
Kultura od rojstva s tabo živi,
ko si vesel, se s tabo smeji,
te bogati in krepi,
v žalosti pa le spomine zapusti.
Kultura o tebi ne širi laži,
ti nikoli ne povzroči skrbi,
te ne pelje na sive poti
in ti vedno kaže luč v temi.
Kultura nikoli ne pozna meja,
je tvoja dnevna popotnica.
Najdeš jo v vseh stvareh,
le poišči jo, to ni greh.
Tijan Sedonja
Mentorica: Metka Prelog
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
***
Za(S)PLETena mladost
Že nekaj tega je let,
kar človek bil je v mrežo ujet,
v mrežo neskončnih povezav,
v kateri nikoli ne veš, kdo je ta prav‘.
Je res na svetu le ekran,
ki čas ti meče stran,
te od resničnosti odvrne,
ko strah pred njo se ti povrne.
Ta, ki zaslon ga opaja,
v suženjstvu še ni sprevidel raja,
objem, poljub, nasmeh je to,
kar na koncu štelo bo.
Pomisli človek mlad,
nekončna ni pomlad,
trenutek ta je vse kar ‘maš,
razmisli, kam ga daš.
Ko zopet te zapelje kača,
verjemi, da pogum se splača,
zato le reci: “Ne!“
in zadovoljen boš nadvse.
Nina Rotar
Mentorica: Nataša Lipovec
Gimnazija Šentvid
***
PREOBRAZBA
če ne boš vedel, kdo si
pridi do mene
povem ti vse prerokbe
kar mi dajo jesti
vse premeljem
vse nadrobim in seciram
niti hrošči, ki sem jih požrl
niso povedali, kdo sem, oziroma zdaj sem hrošč
in še vedno torej zares ne veš
zato te opozarjam
čeprav niti zase še ne vem
ljubim te, ker ne veš
kdo si, ker se iščeš
te lahko sekam in obvladujem
in da si ščurek, zverina si
ti bom rekla, lastna mati
ščurek si, zverina, Gregor
začni pri sebi
in jej svoje drobovje
Andraž Babšek
Mentorica: Ana Dolgan
Konservatorij za glasbo in balet
***
SPOČETJE
Peščica strmečih parov oči
Zrla je v utelešeno odrešenje
Z vsem kar so bili,
So ljubili upanja polno življenje.
Množica strmečih parov oči
Zrla je v utelešeno odrešenje
S srci so po nebesih posegali
Polagali up v izrečene besede.
Množica umaknjenih parov oči
Zrla je v odrešenika besede
Jih z grehi v srcu zapisovali
Ob papirju izgubljali ljubezen odrešenja.
Množica z zaprtimi očmi
Poslušala v temi je izprane besede
Jih po svoji meri preoblikovala
Ter umazane z grehom drugim množicam prodala.
Peščica strmečih parov src
Zrla je v utelešeno odrešenje
Ljubila upanje je v svetlobi,
V srcih pestovala novo življenje.
Julija Kozamernik
Mentorica: Alenka Zorman
Gimnazija Šentvid
BREZ POZDRAVA
Če bi imela priložnost,
da te še enkrat srečam
nenačrtovano, nepričakovano,
spontano.
Peljala bi te na sprehod
po svoji glavi.
Pokazala bi ti
hotel, kjer si bival
in nered, ki si ga pustil,
ko si odšel
tiho,
brez pozdrava.
Martina Kostadinova
Mentorica: Alenka Košec Klarić
Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje
***
1001 noč
Pojedel sem skledo lignita
ob misli, da bom močnejši,
pa je moja hišna veverica pojedla kilogram 235 U
in me zaklenila na podstrešje.
Tam sem našel knjige o Sovjetih
in se ZGRAŽAL!!!
Svoje misli sem nemudoma zalučal
na svoj blog.
(www.edina-resnica.si/april1986)
Skozi špranjo preperele strehe
se spusti fotonski pajek in mi
z lepljivo mrežo zašije usta.
(debil je pozabil na moj blog)
Knjigo zvijem v tulec in ga lovim,
čeprav je že zdavnaj smuknil nazaj v prihodnost.
Ko bo veverica razpadala na α-delce,
bom jaz še vedno zaklenjen na podstrešju
lovil neobstoječega pajka in
neslišno kričal na črede novih,
majhnih radioaktivnih veveric,
ki jih pajki čohajo po srbečih hrbtih.
Blaž Krušič
Mentorica: Špela Zupan
Šolski center Celje, Gimnazija Lava
***
Brazgotine
Vsak večer isti strah, isti glas,
prazne steklenice, pretrgan čas.
Besede ostre kot rezilo v temi,
ljubezen izgubljena v pijane dni.
Grožnje visijo kot sence nad mizo,
roke pretrde, pogled brez obzira.
Ne zna ljubiti,
ne zna povedati,
da ga tiho boli, da se hoče predati.
Zdaj pravi, da išče pot iz teme,
da želi si nazaj, da bori se za vse.
Toda – ali lahko verjamem, odpustim?
Strah ne mine, brazgotin ne izbrišem.
Morda nekoč …
A ne še zdaj,
kajti pregloboka je bolečina, preblizu je gnev.
Ostajam na robu med upanjem, dvomom, spominom
in možnostjo novega doma.
Lana Ferlinc Fikfak
Menorica: Valentina Kobal
Biotehniška šola Šempeter pri Gorici
***
V slovo
Čas beži in z njim tudi ti,
ti, ki odprla si mi svet,
drugačen, a zelo lep.
Zdaj zapuščaš me in čutim te,
kako mi kot svetlo sonce kažeš pot,
polno vseh lepih dobrot.
Pa že stojim in se tako vetru prepustim,
da mi iz oči padejo kaplje srca
in takrat vem, da si za vedno odšla.
Moja edina babica.
Ajda Krašna
Mentorica: Nina Rozman
Biotehniški izobraževalni center Ljubljana
Gimnazija in veterinarska šola
***
Antigona v sodobnem času
V senci betona, kjer mesto ne spi,
pod težo krivde svet temni, hladi.
Med stenami uporniški ogenj vedno še tli.
»Polinejk je bil brat, ne senca ne zguba,
v zemlji kri brbota kot reka v strugi.
Moje srce, moja žrtev mi nista poguba.«
Na prestolu Kreon v zlatem ognju se kopa,
besede njegove so jezne in prazne.
»Oblast brez reda se hitro podre,
kaj ti bo brat, ki izdajalec je?«
Antigona pogleda ga s solznimi očmi,
z glasom odločnim mu odgovori:
„Kreon, ti brez duše kraljestvo naše vodiš,
z mojo pogubo groziš mi,
pravice nimaš, da okrutno sodiš.“
„Človek si, Kreon, ne bog
ne pošastni sodnik,
si le moj stric.
Ne jemlji si vseh pravic,
slava ti je vstopila v glavo,
vidiš samo svojo prevlado,
tvoj zakon vzel bo, kar je ljubezni vekomaj dano!
Zapri me, uniči me,
vzemi pogubni moj ogenj.
To noč bom svoj prav Hadu predala,
poslanstvo bom tako otožno končala.«
Kreon sam v tišini grozni sedi,
misel Antigonina ga zlovešče mori,
njegova trmoglava vest v srcu peče, skeli.
Antigone ni več, njena žrtev še danes živi
v spominu človeka, ki ljubezen pozna.
Zgolj senca laži je zakon brez srca,
to sporočilo, dragi bralec, ti Antigona preda.
Maksimilijan Kreft
Mentorica: Silvija Javornik
ŠC Ptuj, Šola za ekonomijo, turizem in kmetijstvo
***
Nesrečna stajajo nasprotja teme,
ljubiti bo ostalo večno breme,
spontano v joku brez solza in slane,
kot mit ki se razlega prek poljane.
Oči so prepojene in krvave,
ostal bi tožen greh brez joka slave,
ko misel zopet bi našlá mi rane,
srce bi izpustilo teže dane.
Minila slava tvojih bo sonetov,
nikdar, kot bil je nežni čut Francetov,
brezčasna tisočera noč plamenov,
požgala moje krvi brez bremenov,
kjer saje moje so podrle pekla,
za zemljo, ki ostaja sonca dekla.
Žan Anžič
Mentorica: Tina Mulec
Gimnazija Jesenice
***
TREBA JE NAPISATI ENAČBO
Včeraj sem začutila neko gravitacijo,
pa ni bila tista, ki te vleče k tlom.
Bila je tiste vrste,
ki vleče srce k srcu
in oči k očem
in ustnice navzgor
v nasmeh
pa roke v zmešnjavo prepletenih prstov.
Saj sem rekla, da je bila neka čudna.
Fiziki zagotovo še nimajo enačbe zanjo.
Irena Prešeren
Mentor: Jernej Balant
Ekonomska šola Novo mesto
***
Rože iz krep papirja
Ko sva se včeraj po dolgem času spet srečala,
sem ti v neučakane dlani potisnila rože,
ki sem jih večer pred tem naredila sama.
Tokrat me ni bilo strah zanje,
ker zalivati jih ni pač treba,
od sevajočega sonca pa zgolj zbledijo,
tvoja malomarnost jim ne bo prišla do živega.
Ampak, v hipu, ko si jih sprejel,
so rože iz krep papirja zagorele in nato nemočno črnele,
jaz pa sem nebogljeno stala in se čudila,
da se v tebi še vedno iskri tisto,
kar je v meni že zdavnaj nehalo tleti.
Iva Topolovec
Mentorici: Vesna Gubenšek Bezgovšek, Bernarda Trdin
I. gimnazija v Celju
***
CESTA
Najina pogleda se srečata.
Počasi stopiva na prehod za pešce.
Po črtah se vijeva.
Dihava med vrsticami.
Kradeva barve.
Prinašava tone.
Asfalt bobni.
Pod vsakim premikom zabrbota.
Na površje spušča kletve.
Iz ust ti tečejo ljudje.
Hočejo se rešiti in pobegniti, preden jih zajame prah.
Gledava, kdaj se bo prižgala rdeča luč in ustavila privide.
Lili Lapornik Ambrožič
Mentorica: Majda Simonič
Srednja šola Josipa Jurčiča Ivančna Gorica
***
ODHAJAŠ
Zgodba ni bistra
kot okno v kuhinji
za katerim
si me čakal dan za dnem
življenje mi pravi
da nimam dovolj peska
na pravi strani ure
kot da vem koliko ga je še ostalo
mimo tebe in v drugo smer
sem hodila da bi nabrala vse rože na travniku
popila vso vodo iz rek
in prebrala vse liste na drevesih
dokler se nekega dne niso ustavile vse reke
ko je veter odpihnil še zadnji pesek iz tvoje ure
ustavili so se oblaki
in svet je preplavil vonj po gnilih lilijah
predolgo sem hodila
ugasnila je luč v tvoji kuhinji.
V spomin
sveti plamen na tvojem grobu.
Milena Vranjek
Mentorica: Ana Rošer
Gimnazija Slovenj Gradec
***
Hitra moda
Hotel Enkrat mlad je par
Ustvariti Majhen klasični krožek, ker jima je mar.
Marsikomu Pametnemu ni vseeno.
Ali je… Ali je vredno?
Narava… Tisoč in ena težava?
Otroci… In pitna voda?
Srajce, Jeans, oblekice…
Toda… Ali je res pomembna hitra moda?!
Danijel Milentijević
Mentorica: Bojana Dragoš
Srednja ekonomska šola Ljubljana
***
Prednosti sušenja oblačil na soncu
Ko je njegova volja večja od njenega telesa
in njegov glas težji od bremena,
ki ga prinese beseda ne,
se njeno telo spremeni v pogodbo.
S krvjo podpisana, z modrico ožigosana.
Ko so njena kolena objeta, lica mokra in hrbtenica zvita,
se njene nogavice zopet perejo v belilu.
Madež krivde ostaja, vonj po železu duši.
Ko ugotovi, da je vrv za obešanje perila
zavezana previsoko za otroško telo,
se postavi na prste, hrbtenica se raztegne
in za trenutek je dovolj visoka, da jo doseže sonce.
S spačenim pogledom se s hrbtom steguje po še.
Ko se oči privadijo na sonce,
krvavi madeži zbledijo,
krivda hlapi in spomine ovija v meglo.
Bleščanje sonca odvrača pozornost
od modric na tople reči.
Ela Retelj
Mentor: Denis Škofič
Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola
V TRETJE GRE RADO
Pišeš in pišeš.
In končno napišeš.
A prečrtaš, in začneš znova.
Ker prvič napišeš čudno, drugič pa brez smisla.
Napišeš še tretjič, ker gre v tretje rado.
Napaka, pri tebi ne gre niti v tretje.
Zato obupaš in samo pokličeš.
A se ne javi.
Zvoni prvič, drugič, v tretje pa se javi.
Mogoče pa drži, da v tretje gre rado.
Zoja Zemljarič
Mentorica: Majda Vračko Zanič
Gimnazija Ptuj
***
Spomini
Spomini.
Lepi dišeči spomini.Spomini za srce.
Spomini za dušo.
Otroštvo.
Lepo mirno otroštvo.
To so spomini.
Spomini za vedno.
Travnik.
Dišeč velik travnik.
Poln spominov.
Poln želja.
To so spomini.
Lepi, dišeči, veliki.
Timeja Vuk
Mentorica: Janja Adanič Vratarič
Ekonomska šola Murska Sobota, srednja šola in gimnazija
***
Nekdaj
odpeljal sem te v raj.
Nekdaj
sem čutil tvoj sijaj.
Se spomniš dni?
Se spomniš noči?
Ko poljubljala si me ti.
Nekdaj …
Še čutiš sonce,
ki vso pomlad je sijalo?
Še čutiš objeme,
ki so naju opajali pod lipo?
Takrat, nekdaj …
Še slišiš moj glas?
Še slišiš mojo pesem,
ki zate sem jo napisal?
Tam, nekdaj …
Me še poznaš?
Se kdaj še spomniš name?
Morda se srečava še kdaj?
Tam, nekje, nekdaj …
Tai Rodošek
Mentorica: Andreja Vinko Markovič
Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Prepogibaš me kot origami,
v upanju, da ti bo produkt bolj všeč.
Hraniš me s pomilujočimi premisleki,
da proces malo manj boli.
Nisem hotela priznati,
kako me je tvoja bipolarnost zares motila.
Nikoli se zares nisem pritoževala,
dokler nisem odgrnila bleščeče zavese izpred oči
in začela gledati,
kot bi bila dejansko budna.
Zdaj se težko gledam v ogledalo
pri tebi doma.
Težko mi je vstati iz postelje
in hoditi do tvoje hiše,
ti narediti kavo,
ti oprostiti.
Te objeti,
ti povedati o svojem dnevu,
ti oprostiti.
Ne bodi razočaran,
ker mi je pač težko.
In upam,
da si ti boljši v odpuščanju.
»Nevednost in naivnost
ne pomenita brezčutnosti« …
… pogoltnem slino in te objamem.
Iza Lota Kovač
Mentorica: Ana Žunič
Gimnazija Kranj
PESEM, KI LJUBI
Dovoli mi, da sem danes tvoja pesem.
Pesem zate in zame,
ki mislim nate.
Pesem, ki tiho in nežno šepeta v tvoja ušesa,
te pokriža za lahko noč in te nežno ljubi,
ko zatisneš oči in zreš v nebesa.
Hrepeni po tem,
da se zjutraj zbudi ob tebi
in znova ugleda tvoj nasmeh.
Da ti novih moči,
in ne ve,
kako naj ti pove, da si vse,
da si dovolj.
Ljubi brez razloga
gleda brez oči,
vidi v srce ter trdi, da je popolno.
Ve, kaj je resnica za naju,
ki sva eno.
Čudovita je ta pesem, saj ima čisto srce.
V spoštovanju ti služi
upa, ponovno združi:
dlje kot do jutri,
več kot za vedno.
Znova se zbudi
in te uči,
kako biti človek in živeti,
kako z veseljem dajati in prejeti,
biti zgled in opora,
ko si majav list ali suha veja
na srčnem drevesu.
Pesem, ki je žalostna,
ko ti je težko,
in se veseli, ko je srce toplo.
Prime te za roko
in te vodi …
… nosi, ko je tvoj korak težak in telo šibko.
Posluša in vabi, da deliš svoj dih.
Je roža, ki želi,
da jo utrgaš, ko vzcveti,
tiho molči,
ko je življenje preglasno.
Upa in sanja s teboj.
Je pesem, ki zajame trenutek večnosti,
izgovori vse besede,
zapoje vse stihe,
podari vse poljube.
Čaka, ker verjame,
da lahko požene korenine,
zrase v mogočno drevo,
ki daje obilen sad,
zase pa ničesar ne vzame.
Dragocena je ta pesem,
ki morda ni najlepša,
ni najboljša,
vsekakor pa najmočneje ljubi.
Ne bom jokala,
ko slišim to pesem,
četudi so ji moje solze dragocene.
Ko jo ugledam,
se mi ne zatrese glas –
LJUBIM jo namreč tudi jaz.
Veronika Vončina
Mentor: Aleš Vrbovšek
Gimnazija Želimlje
***
Nit med nama
Besede zbledijo, pogled ostane.
V njem tišina, ki pove vse.
Koraki v isto smer.
Brez vprašanj.
Le vemo, da smo tu.
Nina Murn Blažić
Mentorica: Urška Kuhar
Srednja šola Zagorje