Veronikino nagrado 2013 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija v Celju podelila Karlju Hmeljaku za pesniško zbirko KRČRK (LUD Literatura).
Žirija za podelitev Veronikine nagrade se je letos najprej zbrala v sestavi dr. Silvija Borovnik
(predsednica), Goran Dekleva in Aleksander Peršolja. Ker se je profesorica Borovnik odpovedala
svojemu predsedniškemu mandatu, sem njeno mesto junija prevzel Urban Vovk, ki sem v žirijo vstopil
kot predstavnik Trubarjeve hiše literature in s tem Mestne knjižnice Ljubljana. Novo sestavljena žirija
se je v dveh mesecih skupaj sestala trikrat, preostale trde orehe dvomov in usklajevanj pa je strla
dopisno in v posvetu s predstavnikom ustanovitelja nagrade gospodom Volfandom. Omeniti velja, da
pesniška bera, ki jo je sejala in presojala letošnja žirija, ni bila med najbolj plodnimi in ustvarjalno
presežnimi v zadnjem času. Med razlogi ne moremo mimo zastojev pri izpeljavi razpisov pristojne
agencije in poznega prejemanja odločb, zaradi česar so zlasti večji založniki, računajoč na
sofinanciranje izdaj s pomočjo JAK, previdno čakali s tiskom knjig iz letošnjega programa, saj izdajanje
pesniških knjig, kot vsi dobro vemo, že dolgo ne sodi med tržno donosne založniške dejavnosti. Ker pa
je slovenska, zlasti seveda samozaložniška pesniška produkcija, že nekaj let zelo obilna, je žirija kljub
temu imela kaj brati in presojati, zato končen izbor petih nominiranih knjig po kakovostni plati ne
odraža ravno duha našega kriznega časa, saj so v njem avtorici in avtorji, ki pripadajo različnim
generacijam in prisegajo na različne pesniške postopke in tematske predanosti, svoja dela pa so izdali
pri petih različnih založbah, kar dokazuje, da je domača pesniška beseda tudi v sušnih časih ohranila
pestrost in raznovrstnost in tako še naprej izkazuje solidno kondicijo. Kljub vsem omenjenim razlikam
v pristopu k snovi, pa vse nominirane knjige povezuje izrazita umeščenost v čas in svet, sredi katerih
je ta poezija nastala, njihove avtorje pa druži socialni čut, s katerim besedno obračunavajo s tem
časom in svetom. V nominiranih knjigah tako spoznavamo trpke zgodbe sodobnih žensk, odkrivamo
realnost, pred katero si tako radi zatiskamo oči, opažamo izrecno kritiko patriarhalne in provincialne
družbe ter tehniziranega in potrošniškega sveta in se soočamo s spoznanjem o izgubljeni teži
pesniške besede v času vsesplošne blebetavosti. Po skrbnem premisleku in tehtanju je žirija na
svojem tretjem sestanku v najožji krog letošnjega odločanja uvrstila dve po njenem mnenju
vrednostno izredno izenačeni knjigi. Ker pravilnik podeljevanja ne dopušča možnosti delitve nagrade,
je na koncu med njima vseeno dala prednost mlademu avtorju, pred katerim je gotovo še bogata
pesniška prihodnost, saj njegova pisava razkriva globoko zavest o temeljnih dilemah pesnikovanja v
tem ne le ekonomsko ubožnem času. Veronikino nagrado za leto 2013 je zato podelila Karlu
Hmeljaku za pesniško zbirko Krčrk.
V temelje Hmeljakovega ustvarjalnega procesa v zbirki Krčrk je vgrajeno spoznanje, da je neznosna
lahkost izrekanja, ta brezskrbna blebetavost, s katero sami sebe brez predaha zasipamo v knjigah, po
časopisih, na spletu ali v drugih medijih, poezijo izenačila z drugimi diskurzivnimi praksami. To slej ko
prej pomeni, da pesem danes lahko beremo s prav takšno brezbrižnostjo in eksistencialno
neprizadetostjo, s kakršno sicer sledimo poročilom o vremenu ali prerivanjem v dnevni politiki – pa
četudi številni pesniki vehementno zatrjujejo nasprotno. Zato si Krčrk postavlja skrajno zahtevno, v
svoji paradoksalnosti morda kar donkihotsko nalogo – s poezijo iztrgati se topi očaranosti pesniške
govorice nad samo seboj in z besedami izreči »upor tega, kar je, proti temu, kar iz tega, kar je,
naredijo besede«.
Krčrk se tega projekta loteva s pomočjo poetike, ki se v dobršni meri naslanja na tehnopoetske
prijeme in izjavljalske strategije, ki jih poznamo iz tradicij (slovenske) neoavantgarde. Toda
Hmeljakovi visoko kinetični in vseskozi lucidni asociativni preskoki, domiselna igranja z zvočnimi
bližinami med pomensko raznorodnimi besedami ter potrpežljivo raziskovanje napetega odnosa med
izgovorjeno besedo in njenim zapisom tu ne služijo poizkusu, kako od obstoječega sveta odskočiti
stran, v novo, še nikdar videno estetsko tvorbo, pogojeno le z močjo stvariteljske domišljije svojega
avtorja. Prav nasprotno; nadvse prepričljivo prekinjajo gladko, kakor da samoumevno drsenje besed,
razgaljajo njihovo zgolj navidezno, slej ko prej prazno smiselnost in bralcem omogočajo pod njimi
uzreti realnosti sodobnega tehniziranega, kapitaliziranega in nihiliziranega sveta, do katerih nimamo
resnično živega dostopa, če jih opisujemo z bolj pretehtano, logično razumljivo, kavzalno urejeno
govorico. Če drži, da je vsaka resnično močna poezija sicer odprta, za nagovor pesniške tradicije pa
obenem brezkompromisno zavezana času in svetu, sredi katerih je nastala, tedaj je Hmeljakov Krčrk
zbirka, ob kateri si preprosto ni mogoče privoščiti nezainteresiranega skomiganja z rameni. Zato ji je
žirija podelila letošnjo Veronikino nagrado za najboljšo pesniško leta soglasno.
Urban Vovk, predsednik žirije
Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še: Andrej Brvar za zbirko Material (Študentska založba), Kristina Hočevar za zbirko Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda (Škuc), Jurij Hudolin za zbirko Čakanje revolucije in modrosti (KUD Apokalipsa) ter Patricija Peršolja za zbirko Gospodinjski blues (Založba Pivec).