Veronikino nagrado 2015 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija v Celju podelila Meti Kušar za pesniško zbirko VRT (Kud Sodobnost International).
Žirija je, kot vsako leto, pregledala izpis iz knjižnične baze cobiss, ki je navrgel veliko
število knjig (če podatek drži, gre za okoli 260 pesniških zbirk). Treba je reči, da je v to številko
všteto vse (tudi ponatisi, izbori in podobno), tako da vse knjige niso predmet obravnave. Značilno
za vsakoletno fascinantno knjižno bero na področju poezije, je tudi to, da veliko knjig izhaja v
samozaložbi, nekateri avtorji objavijo letno tudi po več knjig (praviloma kot samouredniki), tako
da se izbor, podobno kot vsako leto, realno skrči na približno štirideset naslovov, ki izidejo pri
založbah, kjer se z rokopisi po možnosti ukvarja še kdo drug, kot sam avtor. Sklepali bi lahko, da
imajo ljudje pri nas radi poezijo in se k njej pogosto zatekajo, tako da jo veliko pišejo (na
vprašanje koliko jo berejo, je težje odgovoriti); in vendar ta hiperprodukcija kaže vsaj delno
nerealno sliko, kar se tiče relevantnosti, saj mora žirija, poleg svojega okusa, ki sloni na bralski
kilometrini in iz nje izhajajoči kompetenci, upoštevati tudi, če tako rečem, ostale kriterije
sodobne poezije, kot so tehno in avtopoetske prvine, pa tudi vsebinske, čustvovanjske in
jezikovne posebnosti in razlike. Poezija je že dolgo časa, in vendar, v vsakem času izraža nekaj iz
svojega časa, kar jo dela prepoznavno in vredno upoštevanja.
Po svoji najboljši presoji smo iz bogate letine zbirk torej izluščili pet nominirancev –
večina avtorjev oz. avtoric, kolikor je meni znano, ni bila še nikdar v ožjem izboru – naj jih na
kratko označim.
- Pesniški prvenec mladega avtorja Jana Krmelja Relikvije dihanja (Litera), ki, kljub
poudarjeni abstrakni naravnanosti izreke (iz nemške tradicije izhajajoči gesti, ki je nekoč že
zaznamovala slovenski modernizem), govori presenetljivo jezikovno prožno, prepričljivo in
zavezujoče, posrka našo pozornost in jo v veliki meri uspe tudi zadržati. - Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Sladke pogačice (Lud Literatura) na škrjančevsko
prepoznaven način pripoveduje na videz preproste vsakdanjosti, ki pa jih ves čas prečijo izohipse
razkošnega pesniškega zemljevida, včasih jih prežarči mikroskopsko oko ali na bolečino
občutljiva koža, včasih ironična svetloba ali privlačna medtelesna dolžina. - Pesniška zbirka Nataše Velikonja Ostani (Škuc), je spretno, večglasno, iz pesmi v prozi
sestavljeno (dnevniško) poročilo o stanju na LGTB-sceni. Knjiga, napisana v neposrednem, včasih
celo brutalnem stilu, prebrana na dah, ki pa jo ravno skozi to prizmo lahko beremo tudi kot
neenoznačno kritiko družbene odtujenosti, izpovedovanje tistega prešitja ljubezni med nami, ki
za poezijo ne more biti nikdar izgubljeno. - Pesniška zbirka Mete Kušar Vrt (Sodobnost International) je na ozadju enoletnega
(cikličnega) časa spisan, sentenčni itinerarij razkošnih jezikovnih poganjakov in sadežev, ki se z
neimenovano metafizično eleganco in panteistično vsenavzočnostjo odreka temni noči in
trpečemu svetobolju, ali kot nekje nekje programsko zapiše: »Esenca diši čez vse«. - Pesniška zbirka Cvetke Lipuš Kdo smo, ko smo (Beletrina), zaznamuje narativno
metaforična govorica, potopljena v svetovljanskost in razpršenost subjekta, ki pa je kljub vsemu
močno pripet na svojo izkušnjo in svoj rod. Zanjo soznačilne gibke, nepričakovane povezave in
žlahtna (samo)ironija … pesem je telo-jezik, ki preskakuje ovire, na iztirjenem odru sveta-
govorice.
Na koncu smo se v žiriji odločili, da letošnjo nagrado dodelimo zbirki Vrt, ki jo je napisala
Meta Kušar.
Vrt je suvereno spisana pesniška letina, ki stavi na neskrito bero najboljših in najbolj zrelih sadežev, čeprav hkrati ruva in premišljuje tudi gnile in nagnite, s tal pobira odpadle, da bi jih postavila na dvignjen krožnik, ki ga nese; ki jo nese. Imeti vrt je razkošje, jezik čuti, misli in sluti »sveže jedi, laž in strah«, vendar jezik tudi »sliši realnost natančneje od rane«. V tej realnosti nastanjena lega vztraja in pripoveduje večno vračanje, se pogovarja s starimi in novimi zavezami, ki jih odnaša v čaščenju in hitenju. Pesmi so stavčno povedni kolaži liričnih intuicij, sanjskih podob, razmislekov o duši in prebliskov o ljudstvih, stanju sveta, narodu, poeziji … Pesnjenje je vrtenje po vrtu, ki pa ničesar ne poruši ali posuši, ampak vedno znova obgradi z besedo in zalije. V toliko je (in mora biti) bera besed kar najširša, izčrpna, včasih že kar potratna. Pesem v zvenenju postane stara pesem. Vsaka pesem je namreč lahko tako stara, da jo nese čez, in če jo odnese, potem je vse eno. Vendar pa je pesem tudi dvoje, za dva in dvojina, zato nagovarja. Telo se zlahka rani, ampak »duša pozna prebrisano petje«.
Poezija Mete Kušar je ontološko zaklinjanje z visoko dvignjenim krožnikom potice, ki jo sladijo rozine nebeškega dopinga.
Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Jan Krmelj za zbirko Relikvije dihanja (Litera), Nataša Velikonja za zbirko Ostani (Škuc), Tone Škrjanec za zbirko Sladke pogačice (Lud Literatura) ter Cvetka Lipuš za zbirko Kaj smo, ko smo (Beletrina).