Utemeljitev nagrade kot jo je pripravila strokovna komisija (Varja Balžalorsky Antić, Miha Zor, Denis Škofič)
Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba uvedeta podobi (tovornega) vlaka in tehtnice za tovor in postaneta metaforično vozlišče, ki homogeno spaja motive posameznih razdelkov sledi, perspektive, brazgotine. Knjiga se tako strukturno-tematsko izriše kot pot(ovanje) nazaj po spominih, tudi travmatičnih, intimnih in kolektivnih, in pot naprej, zaznamovana s prekinitvami, s čakanjem med nepričakovanimi zaporami, zamudami, z nahajanjem na napačni prostorih, z urjenjem potrpežljivosti ob vsej tej nestalnosti. To je obenem tudi skupna pot številnih protagonistov_k, ki so vsi_e zapisani_e takšnemu ali drugačnemu nomadstvu, izgubi doma in iskanju novega neba nad seboj, in največkrat prihajajo iz deprivilegiranih območij, zaznamovanih z vojno, nasiljem, izkoriščanjem, revščino. Podoba tehtnice se ponovi v naslovu še dveh pesmi, ki spet uvajata posamezni sklop, vse tri pesmi-tehtnice pa se tako izkažejo za poetološko vodilo in hkrati bralno navodilo, saj ponazarjajo tako skrbnost kakor tudi skrb lirske govorke, kako sploh ubesediti teme, ki se jih loteva, ne da bi jih zbanalizirala ali jim dodala preveliko težo. Njihovi naslovi nam z imenovanjem različnih vrst tehtnic – analizna, precizna, sintezna – razkrivajo temeljno spraševanje poezije Natalije Milovanović: kako s preciznim in odmerjenim zamahom celovito analizirati raztreščeno pojavnost sveta, kako v pesmi preplesti družbeno-zgodovinsko zavest z intimnimi zgodovinami fluidnih identitet sodobnosti in zaživeti in živeti empatično sintezo, ki bi bila razumevajoča tako do sebe kot do drugosti. Temeljno občutenje mimobežnosti in hkrati ozaveščanje bremen in brazgotin, ki jih kot duševni tovor hočeš nočeš prevažamo s seboj – in ju prav tako ponazarja potovanje z vlakom – vseskozi spremlja tudi premislek, kako z jezikom pesmi imenovati neizrekljivo neverjetnost sveta, ki, kot zapiše pesnica, stoji, vsakič najslabši, vsakič najboljši doslej. Kajti lirska oseba se zaveda, da je njena vednost o svetu omejena, obenem pa opaža, kako se družbena merila vedno hitreje spreminjajo. Pri tem ve, kako težko je loviti in ohranjati ravnotežje, da ne bi v svojem tehtanju oziroma prevpraševanju družbe, njenih norm, pravil, ritualov in predvsem odnosa do tujosti njen pesniški jezik postal zgolj jeziček na tehtnici moralizirajoče družbene kritike. Lirska pripovedovalka nikdar zares ne obsoja, ne žuga s prstom, ampak se uri v potrpežljivosti in strpnosti pri razumevanju, kako družbeno in zgodovinsko vplivata na medsebojne odnose. Ena od odlik knjige je namreč tudi v tem, da se kljub naslavljanju perečih problemov izogne patetičnemu ali sentimentalnemu tonu. Resničnost jasno prežema to poezijo in ji krči žile romantike, kot beremo v eni izmed pesmi. Ekonomična pesniška govorica tako ostaja jasno pretehtana, ne zanese je v nobeno skrajnost, čeprav je globoko zavezana raziskovanju svojih možnosti, ki se ga loteva z veliko mero subtilnosti in preciznosti tudi pri povezovanju metaforično-metonimične in narativne izrazne linije tako na ravni posameznih pesmi, kot pri strukturiranju celotne knjige. Pripoved naniza zgodbe posameznikov_ic, ki jim je skupno to, da so vsi_e zaznamovane s tujostjo in z oddaljenostjo od bližnjih, razsutih po prostoru, pa tudi času. Konci in novi začetki, približevanja in oddaljevanja, spominjanje, poslavljanje, ponovno srečevanje, žalovanje – vse to so gibanja, ki zaznamujejo to knjigo. Ključna gesta, ki valovi čez celoto, pa je prepuščanje mehčanju. Lirska protagonistka pusti, da svet njo in druge osebe, katerih izkušnjo upesnjuje, svet mehča, vendar nikoli ne stre njihovega premičnega doma, da lahko pustijo tanko, a opazno sled kot polž, ki se / z najmehkejšim delom sebe / plazi čez svet ostrih robov. Prav ta sled je sled preostale človečnosti. Zato kljub pogosto poraznim izsledkom te pesniške analize celota ostane v blagi, tudi stoični etični poziciji ravnotežja, ki omogoči, da se zaznani svet in lirske osebe ne zrušijo prek preostrih robov v tragičnost, pač pa se zavezano razpirajo odkrivanju tujih mehkob in lastnih ostrin. Ko je mehkoba zaznana in odkrita, ostrina pa reflektirana, se lahko krik, ki ga voda naših celic, naše kože, prevaja v brazgotine, kot je zapisano v sklepni pesmi, transformira v drobce lepote in upanja. Oba sta zaznavna le s ptičje perspektive, beremo na drugem mestu v Tuji mehkobi, njun skupni imenovalec pa je domišljija. Domišljija je, kot zapiše Natalija Milovanović, globoko v sebi pravzaprav upanje. Ta vednost je kljub vsem vrstam nasilja, ki ga izvaja svet ali mu je podvržen, kot preživetveni gon vtisnjena v družbena telesa v globalni raztreščenosti našega časa, v vse poskuse prebegov, v pogled ženske s sosednjega vlaka, ki v naročju drži veselega mahajočega otroka,in mu v notranje uho šepeta dolgo pot, ki ga čaka, v meteorski dež, ki spira bolečino ob izgubi lirske protagonistke, in nenazadnje v telo pesmi, vsaj kot meglena slutnja nekega sveta, v katerem bi si želeli živeti.