ZA ŽIVLJENSKI PESNIŠKI OPUS IN USTVARJALNO ŽLAHTNENJE SLOVENSKEGA JEZIKA, KI GA V LETU 2025 POSTHUMNO PREJME PESNIK, NOVINAR IN PUBLICIST PETER KOLŠEK
Peter Kolšek je bil v Sloveniji vrsto let znan in priznan urednik kulturnih strani v časniku Delu, bil je soavtor srednješolskih učbenikov, beril za literaturo, urednik antologije slovenske poezije 20. stoletja, pojavljal se je tudi kot filmski kritik, priznan pa je bil predvsem kot kritik literarnih besedil, zlasti poezije. Ob tem pa je tudi sam pisal pesmi, ki so izšle v pesniških zbirkah: Elegije (1986), Menina (1991), Kletarjevo popoldne (1996), Nikoli več (2005), Opuščanje vrta (2009), Tropi in tropine, stare in nove pesmi (2011), Dekleta pojejo (2014), Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017) in Neslišna navodila: izbrane in nove pesmi (2021, posthumno). Naša literarna pokrajina je zato z njim bistveno zaznamovana. Pesnikova avtopoetičnost je fiksirala njegovo tovrstno ustvarjalnost v realni dotik z bližnjim, resničnim, s spominom na mladost. Z raznoterimi pomenskimi sestavinami je umeščal sebstvo in Drugega v spekter iskanja ter najdevanja v različnih bivanjskih položajih. Vse v nizu tipologij, v katerih je bil bojevnik, lovec, uporni moški, raziskovalec kozmosa, ki se vrača v domovino, v sidrišče k čakajoči in pričakujoči ženski, v izhodišče, od koder je osvajal in spoznaval svet. Ob tem se je zavedal nezanesljivosti spoznavnega, zastavljal si je vprašanja, ki so bila velikokrat izkušenjsko preverjena in zato pogosto retorična. Z avtentično in profilirano pesniško besedo se je osmišljal s »hišo mladosti« (ta je trdna in opredeljujoča kot »hiša govorice«) in skozi »jamo«, Platonovo votlino, iz katere je odhajal in se vračal z novim spoznanjem, z vsemi strahovi, analizami jezika, apolinično skladnostjo, a tudi z razposajeno dionizičnostjo. Skepsa, nemir, ironična distanca in premagovanje malodušja so le nekatere od značilnosti njegove poezije. Njegov pesemski subjekt se je znotraj takšnega okolja zapisoval tudi v znaku filozofskega diskurza, v katerem ni nič dokončno (do)rečenega. Dobro je vedel, da jezik nikoli ne more ujeti bistva biti, da je vse, kar smo še pravkar trdno držali v rokah, v naslednjem hipu izmuzljivo in izgubljeno. Kljub težnji ujeti Drugo, zaustaviti drsenje označenca pod označevalcem, je tovrstno poizkušanje le naivni poizkus nenehnega, a vendarle trdovratnega pesniškega iskalca. In prav tu je njegova poezija skorajda dejansko občutenje, je komunikativna veriga, realni dotik z bližnjo bivanjsko izkušnjo, obenem pa je reprezentacija pesniške imaginacije v stapljanju horizonta med preteklostjo in sedanjostjo, med imanentnim in transcendentnim. Doumljivo v točki nedoumljivega. Pomnožitev možnih interpretacij je v njegovi poeziji izrezljana v dovršenem in inovativnem podobju, jezik pa je orfično vzvišen nad vsakdanjostjo.
Zato menimo, da je Kolškov pesnik, ki se izpisuje nekje med mitom in večnostjo v njegovi pesmi o Hölderlinu: »Zdaj vemo, / zakaj si bil tako blizu bogovom: / ker si bil eden od njih«, zagotovo pravilna izbira za posthumno dodelitev zlatnika poezije 2025.
Dr. Zoran Pevec