ZA ŽIVLJENSKI PESNIŠKI OPUS IN USTVARJALNO ŽLAHTNENJE SLOVENSKEGA JEZIKA, KI GA V LETU 2024 PREJME PESNIK BORIS A. NOVAK
»Jezik ni sredstvo, temveč prostor poezije«, je pred leti zapisal Boris A. Novak, pesnik z
bogatim in v vseh pomenih raznolikim in impresivnim opusom. Novak pa ni le največji
slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega »zvena, ki pomeni in
pomena, ki zveni«, ampak »prostor poezije« z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično
»definicijo« bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni
občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova
nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in
prostoru.
Njegova poezija zajema in tematizira izjemno širok spekter vidikov človekovega bivanja.
Razkošno bogastvo miselnih in čustvenih pokrajin je predstavljeno z različnih zornih kotov in
s skrbno izbrano optiko. Upesnjena tematika je presvetljena s številnimi pomenskimi in
formalnimi variacijami ter kontrasti, kar dela izpoved živo in odprto. Pesnik z osupljivo
spretnostjo krmari med rimami in prostim verzom, ritmičnostjo in aritmijo, formalno
gladkostjo in hrapavostjo, harmonijo in disharmonijo, notranjim monologom in dialogom,
kontemplativnostjo in dramatičnostjo, impresijo in fabulo, usodnostjo in igrivostjo,
zaklinjanjem in brisanjem, molkom in tišino, časom in brezčasnostjo, lirično mehkobo in
priložnostno robatostjo, barvito domišljijo in neizprosnim naturalističnim prikazom … Vse to v
imenu avtentičnosti in prepričljivosti. V ta namen kdaj v pesem vključi tuj jezik, drugo pisavo,
matematični simbol, dokumentarno gradivo ali likovno intervencijo. O najrazličnejših že
kanoniziranih ali na novo ustvarjenih pesniških oblikah med drugim pravi: »Odkril sem, da se
v formi skriva spomin jezika in da so pesniške oblike ritmične in evfonične šifre za različna
stanja srca in sveta.« Dodaja pa tudi: »Nenavadno, a nadvse značilno je, da se mi je na
vrhuncu formalne strogosti v pesniški glas ponovno pri(s)tihotapila izpovednost.«
Res je, Novak s prepričljivo izpovedno močjo in brezkompromisno odkritostjo razgalja
»notranje« in »zunanje« svetove, jih prepleta, hkrati pa ves čas raziskuje moč oziroma
nemoč poezije same. Pri tem je nujno treba poudariti, da kljub izjemnemu poznavanju
pesniških oblik in njihovi bravurozni rabi te nikoli ne nastopajo v vlogi že izdelanih obrazcev,
ki bi jih pesnik pač izpolnil z določeno vsebino, ampak njihova konfiguracija in prostornina s
polnimi pljuči dihata vsakokratno temo. Zato celo najbolj zahtevne pesniške oblike v niti
enem samem segmentu ne delujejo nenaravno oziroma artistično hladno in so celo tiste
stare več tisoč let zmeraj sodobne in sveže. Zdi se namreč, kot da bi bile ustvarjene prav za
pesem, ki jo v danem trenutku beremo. Z leti pridobljene zakonitosti, ki z zajezitveno močjo
in utrjeno zanesljivostjo kopičijo zgoščeno in nenavadno močno energijo, so sicer praviloma
upoštevane z veliko doslednostjo, toda meje posameznih pesniških obrazcev nikakor niso
zabetonirane, ampak so prožne, čutne, občutljive za skrite posameznosti in porozne kot
koža. Na ta način zajezena energija se prav zaradi svoje toplokrvnosti zlahka manifestira ne
le v pesnikovi izjemni izpovedni moči, ampak se spontano sprošča tudi v bralcu samem. Pa
naj gre pri tem za erotično vznemirljive ljubezenske pesmi, srhljivo stvarne opise tragičnih
dogodkov, poetično korespodenco s sorodniki, znanci, davnimi ali sodobnimi pesniki, igrivo
otroško domišljijo ali angažirano pesem, ki z dobro ošiljeno konico puščice vselej zadeva
središče tarče. Zanimiva značilnost Novakovega opusa je tudi, da se določena pesem v
celoti ali v številnih različicah pojavi v različnih zbirkah in znotraj novega konteksta vselej
zaživi v drugačni ali dodatni luči.
Tovrstne večplastnosti povzročijo, da se bralec skoraj mimogrede znajde v
večdimenzionalnem prostoru. Poezije ne bere več, ampak se s široko odprtimi očmi sprehaja
po njenih brezmejnih pokrajinah. Morda se prav zato dogaja, da prisluškovanje besedni
melodiji postane nalezljivo, da nekateri neologizmi izgubijo status neologizma ali da se
recimo določene »definicije« – posamezne ali tiste znotraj večje pesemske celote – pred
našimi očmi spremenijo v brezčasne ljudske modrosti, reke, otroške besedne igrarije … In
morda se prav zato dogaja tudi, da pesnikovi sorodniki in znanci – recimo tistih iz Male
osebne mitologije ali Vrat nepovrata – kar naenkrat postanejo organski del našega sveta in
da njihove tragične usode, storjene krivice in povzročene bolečine bolijo tudi nas, vztrajanje
pri etični drži, pokončnost in junaštva pa opogumljajo.
Pesniški opus Borisa A. Novaka, katerega nedeljiv del so tudi poezija za otroke, dramatika in
prevajanje, ki ga pesnik v nekaterih izjavah enači z lastno poezijo, je edinstven,
monumentalen in kljub trpkosti in tesnobnosti, ki preveva nekatere izmed zadnjih zbirk
prostoren in zračen. Pravzaprav se ga ne da ukalupiti oziroma predvideti vnaprej, v težnji po
doseganju resnice in »svobodi kot glagolom« je namreč zmeraj širši od predvidene širine
same.
Borut Gombač