Denis Škofič: Tuskulum, nagrajenec Veronika 2024
Pesniška zbirka Denisa Škofiča Tuskulum, kot nakazuje že pomen naslova, je zatočišče, v katerega bralec vstopa kot v sanje, zgrajeno iz Škofičeve samosvoje pesniške govorice, ki pa ni nikoli ukalupljena. Svoje raznolike registre, ritme, prijeme gibko izkorišča sebi v prid, saj je, razume, tudi oblika vsebina, prepletena s številnimi navezavami na antično in krščansko tradicijo, na ljudske pripovedke, legende in bajke, pa tudi na posamična sodobna literarna dela. Toda omenjeno v zbirko ni vneseno prisiljeno, temveč kot temeljni gradnik reda, v katerem omenjeno zavetje ni dano samo po sebi – posamezniki, ki naseljujejo Škofičev svet, ga morajo skupaj z lirskim subjektom iskati in odkrivati znova in znova, nato pa tudi utrjevati (metafora lova, ki se vije čez zbirko, pri tem nikakor ni naključna). Tudi s podobami narave domačega Prekmurja nas govorec ne zadržuje le tam, ampak nas pelje v svet, v univerzalno. V vsem tem se kaže izrazita nadčasnost Tuskuluma, ki v inovativnem, prvinskem prepletu vsakdana in mita nudi ostro, a nikakor cinično pretresanje sodobnosti, v kateri se človek ne more sporazumevati, če ne obvlada bolečine, kot zapiše pesnik. Kajti »Ni južni otok, ni. / Je beli kit, poln harpun / iz vseh obdobij, ki ga obletavajo / ptice na svoji vsakoletni poti na jug.«
Poetika zbirke Tuskulum ni le svojevrstna, je tudi odmaknjena od pesniškega atropocentrizma, obogatena s številnimi simboli in metaforami. V njej prevladuje groteskno podobje, pogosto grajeno na antitezi.« Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo,« beremo v pesmi Obred, eni od najbolj grotesknih v zbirki. Kako nastaja tako večpomenska metaforika, nam sicer namigne že prva pesem Povodenj, ki lahko deluje kot programska pesem. Ne samo da je inovativno zapisana, saj jo lahko beremo na več načinov, verzi se raztezajo, poudarja se tudi premičnost in povezanost vsega; zanjo je osrednji poetični relativizem. Ta je pomemben za sam poetološki proces, torej za samo pesnjenje v tej zbirki: »ko pride povodenj, postanejo mejni kamni mlinski in mlinski mejni«.
V pesniški zbirki Tuskulum se razmejitev med družbenim in naravnim, med človeškim in živalskim, med posvetnim in profanim seseda sama vase, v točko, v kateri se svet razrašča iz jezika, v kateri je jezik tisto zavetje, h kateremu se znova in znova vračamo. Toda Denis Škofič bralcu ne ponuja pomiritve – prej nasprotno, ponuja mu izgon iz znanega, izgon iz udobja, in iskanje zavetja le tam, ve pesnik, kjer je prostor za premišljanje in kjer se skriva spoznanje. Tuskulum Denisa Škofiča je drzno, a hkrati do potankosti premišljeno koncipiran pesniški svet, ki nas vedno znova pretresa.
Pripravila Veronikina komisija v sestavi: dr. Kristina Kočan (predsednica), dr. Alojzija Zupan Sosič in Pia Prezelj.