Ko pomislim na mesec avgust, ga spontano povežem s svetlobo. Vedno znova se čudim, ko opazujem nenavadno intenzivno barvno paleto, od žametno rdeče, svečano vijolične do zamaknjeno modre, ki zasije že zgodaj popoldne, takoj, ko se težko, a še vedno toplo sonce nagne čez zenit, čeprav je še samo pred nekaj dnevi, mogoče še nekaj minut nazaj, bilo sonce videti kot razbeljen disk, bel, ponosen in neuničljiv, je zdaj njegova luč postala mehkejša, skorajda mila in ljubeče topla. V času počasnega zahajanja se svetloba popolnoma sprosti, kot stara duša, ki se hrepeneče veseli dneva in visoke luči, hkrati pa v njej ves čas potiho tlijo slutnje, da se vesolje vse hitreje širi in ohlaja. Občutek je podoben neusahljivi melanholiji, o kateri nam poročajo pesniki, a duša ve, da je mrzla noč še daleč. In tudi takrat bodo zvezde še sijale na nebu. Še vedno nas varuje svetloba v avgustu. Nebo je kot skrivnostna in popolna slikarija, razkošna, svečana in mogočna, nekaj prazničnega je na poznopopoldanskem horizontu v drugi polovici avgusta. Po prazniku Marijinega nebovzetja je za pozorno oko že vse drugače, kdor se za hip ustavi na samem, nekje na robu kopnine, bodisi polja, reke, morja ali na obrobju mesta, tam, kjer se oko lahko prosto izgubi pred prizorom nebeške tapiserije, torej, tisti, ki opazuje čudežno prelivanje barv in spreminjanje svetlobe, lahko sliši počasno minevanje časa. Zdaj pomislim, ko se spominjam oddaljenega časa, ko sem bil še otrok, in smo hodili na proščenje v Turnišče – vse se počasi seli in po čudežu, kot je svetloba, sije v spominu tudi takrat, ko zaprem oči.
V času ni ničesar. Obstaja samo notranji prostor, ki od začetka do konca prežema vse čase in tudi vse dimenzije; in mi ga le občasno vidimo, mogoče samo za nekaj sekund v življenju, kot odhajanje in vračanje. Kot postavo v temi, ki prihaja od daleč v mojo bližino. Tudi ko opazujemo vesolje, pravimo, da vidimo milijarde svetlobnih let oddaljen dogodek, recimo rojstvo ali smrt sonca. Torej opazujemo nekaj, kar se je zgodilo tisoče svetlobnih let pred tem, ne zdaj v tem trenutku; tako živi v nas spomin na mrtve. Opazovalec zazrt v nočno nebo zre v povsem drug čas, ki je resničen samo zanj, za njegovo notranje oko. Zares živi samo notranji nevidni prostor, ki je nespremenljiv, morebiti večen. Z jezikom nagovarjamo notranji svet, ko beremo, si ga delimo kot nebo nad nami. Nič ne bo pozabljeno. Poezija je dialog z mrtvimi. In glej, vse se počasi dviga v blago poletno nebo, jezik, telo in svetloba.
Moramo narediti razliko, vsaj poskušati misliti diferenco med različnimi legami, v katerih se nam razodevata jezik in svet, torej tista nevidna notranja pokrajina in vesolje okrog nas. V pisanju se skrivajo sanje, kdor obvlada veščino pisanja, lahko upodablja in nagovarja sanje. Le-te so bile dolgo v domeni subjektivnega, globoko intimnega ali pa so pripadale kultnemu, tudi okultnemu, kot veličasten vir za imaginacijo in tudi za mnogotere oblike zlorab in duhovnih pohab. Brez dvoma pa so sanje že izvorno v obzorju pesništva, na način pripovedovanja mitov in svetih zgodb, torej poezija je kraljevska in tudi temačna pot do presežnega, skrivnostnega in lepega v človeku. Če so sanje že dolgo predmet, na nek način tudi plen, mnogih znanosti, pa je pesnikom preostalo sanjarjenje, kot njihov edini resnični poklic. Torej ne sanje kot take, kot globoka, skrivnostna, tesnobna in temna intimnost, ki je predmet psihoanalize, grozljivk in kriminalk, s pomočjo katerih se iščejo nezavedni in potlačeni motivi in pomeni, ampak kot sanjarija, predajanje podobam, ki uhajajo temi, na pragu med budnostjo in snom, in se pesniku razkrivajo skozi jezik, torej kot čiste pesniške podobe, slike, stotisoč let starejše od vesolja. Sanjarjenje je stanje prebujenosti, osredotočenosti, predanosti jeziku, ki se zgodi ob dolgih periodah, kot navdih, občutek ali spomin. Tvoriti pesniške podobe ni isto kot pisati dnevniško poročilo ali raziskovalno nalogo, pisanje poezije, ukvarjanje z umetnostjo, je mogoče samo na način sanjarjenja. Zanjo sta potrebna mir, tišina in zbranost. Judje poznajo inštitut cadika, pravičnika, ki pravi, da mora biti na svetu ves čas vsaj šestintrideset pravičnikov, ki vzdržujejo stik z Bogom, ohranjajo smisel in tvorijo skupnost, torej, če bi jih v nekem trenutku bilo manj, bi svet razpadel. Če naredimo paralelo ali parafrazo, bi lahko rekli: na svetu mora ves čas biti vsaj šestintrideset pesnikov, ki iščejo smisel, ohranjajo stik z jezikom in tako vežejo skupnost. Zato je poezija nujnost in pesnikov edini poklic je sanjarjenje.
Hoditi peš, pešačiti, v tem se skriva nekaj globljega. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Pešačenje ima v sebi univerzalni pomen, soroden vsem kulturam in civilizacijam v vseh časih; tako kot knjige. Pesem je za to, da se v njej prepoznamo, spominja nas, kar smo že vedeli, kot bi nam bilo nekaj vrojeno, a tega nismo vedeli ali zmogli ubesediti. V nekaterih knjigah se prepoznamo, če tudi so bile napisane pred tisoč leti ali v času postmodernizma. Knjiga, torej jezik, kot metoda za prenašanje pomena in predvsem smisla, je najpopolnejši izum človeštva, z njo segamo po globinah duše in prestopamo vesoljne svetove. Za mirno, navdihujoče življenje, moraš ves čas imeti ob sebi pet knjig, v katerih se lahko vsak hip prepoznaš. Bralec vse življenje vztrajno in predano išče svojo pesem, točneje, da bi si s pomočjo pesmi sestavil svojo življenjsko zgodbo, pripoved, mit, na katerega bi se lahko oprl ob poslednji uri. Kdor ima svojo pesem, lahko naposled prebiva in premine na pesniški način. Zato je potrebna, celo nujna poezija, da obnavlja in ubeseduje ta občutek in spomin, ki sta potopljena v vesoljni molk. Pošastna, celo nepredstavljiva je misel, da na svetu ne bi bilo več poezije. Bralci bi jo pogrešali bolj kot pesniki.
Dušan Šarotar, pisatelj in esejist
Veronikin večer poezije in glasbe, Stari grad Celje, 27. 8. 2024
