Strokovna komisija letošnje Veronikine nagrade v sestavi: literarne teoretičarke, pesnice in prevajalke Varje Balžalorsky Antić in Veronikinega nagrajenca, pesnika, pisatelja in literarnega kritika Denisa Škofiča ter kulturnega novinarja, predavatelja, doktorja umetnostne zgodovine in turističnega vodnika Mihe Zor je izbrala pet nominiranih zbirk, ki so izšle v obdobju med lanskim junijem in letošnjim majem:
Ana Pepelnik: V drevo (LUD Šerpa)
Zbirka V drevo je knjiga, zgrajena na temah, ki so poezijo naseljevale od njenih prazačetkov: ljubezen, bolečina, minevanje, izguba, smrt, pesem sama. Tega surovega materiala eksistence ne predeluje, ne zateka se k postopkom potujitve, a zato nikakor ne ostaja znotraj estetsko največkrat spodletele avtofikcije. Vse postavi na nevarni vmes, reflektiranje samega dejanja izrekanja še vseeno zadrži na tisti minimalno potrebni, a ključni razdalji, saj se nagonska sila te poezije trudi ne načeti prvotnega občutenja. Tako se tisto, kar bi z vidika umetniške obdelave utegnilo postati salto mortale, izkaže za drzni tour de force iskanja umetniških moči dejansko govorjenega, pogovornega jezika. Rezultat je avtentičnost, ki na bralce_ke deluje silovito tudi skozi raznolike ritmike in navidez preproste drobne pomenske premike. Skozi dih, krč in krik telesa, skozi razbrazdane meandre zavesti in govorice so do obisti intimni, a tudi presežni dogodki bivanja v novi knjigi Ane Pepelnik preliti v elegične in psalmične lege, ki v sodobno slovensko – urbano! – poezijo uvajajo (biblijske) versete, ki so zgodovinsko gledano v slovenski poeziji redek pojav. Pepelnik v svoji najnovejši pokaže, da psalm in elegija nista daleč od žanrov tehna ali treša, pesem se izkaže za vodnico, muzo in tolažnico, sublimno, o katerem se sprašujejo te pesmi, pa večkrat zažari skozi te pesmi-drevesa, ki se gibljejo na samem robu prehajanja v svetlobo.
Peter Semolič: Žalostinke za okroglo zemljo (LUD Literatura)
V zbirki Žalostinka za okroglo zemljo kot že v mnogih prejšnjih zbirkah Petra Semoliča hitro prepoznamo pesnikov značilni lagodno kramljavi ton, s katerim vzbuja vtis, da govori o lastni vsakdanjosti, vendar se za njim zmeraj nakazuje slutnja presežnega. Tokrat z vpeljavo mačke, ki se kot vodilen motiv pojavlja skozi vso knjigo in polagoma prerašča v heterogeno in izmuzljivo metaforo, ter z nadrealistično, mestoma groteskno atmosfero dodaja svojemu pesniškemu jeziku povsem novo razsežnost in svežino. Slednje tudi vlije svežo kri v pesmi s poetološko tematiko in v metafikcijske postopke, ki predstavljajo stalnico v njegovi poetiki že od njegove druge pesniške zbirke Bizantinske rože. Enako velja za pretanjeno ironijo in samoironijo ter lahkoten humor, ki navzlic težkim temam, kot so bolezen, bolečina, minevanje, staranje in smrt, daje zbirki modrostno vedrino. Nasploh pesmi izžarevajo eruditskost, ki se kaže v lapidarnih reminiscencah, v katere se subtilno vpletajo navezave na literarna, filmska, slikarska ter humanistična dela. Učijo nas, kako se kljub težkim preizkušnjam kakor razigrana in vedoželjna mačka navduševati in čuditi nad vsakdanjimi pojavnostmi sveta ter kako zamajati svet in svet / oditi z dvignjenim repom.
Alojzija Zupan Sosič: Drevo delfin (Center za slovensko književnost)
Zbirko Drevo delfin Alojzije Zupan Sosič uvede nekaj pesmi s poetološko tematiko, vendar se pesnica ne ujame v past pesnjenja o pesnjenju, marveč hitro začne vpeljevati motive, ki v zbirki ustvarijo vsebinsko ravnovesje. Metaforičnega potenciala obeh besed v naslovu ne razvije le v eno, abstraktno smer (npr. drevo – papir – nosilec za besede – zapisana pesem – pesnjenje), temveč izkoristi tudi njuno konkretno vsebino in s tem ohranja zasidranost upesnjevanega izkustva v svetu, v katerem se giblje in je, v katerem deluje in opazuje, v katerem skuša z besedami prodreti za videze stvari, pojavov, srečanj, stikov in spominov. Drevo delfin je bogata zbirka, ki bralca z referencami popelje na različne konce sveta, na različna umetnostna polja, k mislim in stvaritvam različnih umetnikov in mislecev, a tega pesnica nikjer ne počne na silo in nikjer predolgo, z utrujajočim vztrajanjem. Reference zato učinkujejo premišljeno in občuteno, ne pa izsiljeno, tako pa lahko izpolnijo svojo vlogo vsebinske obogatitve konkretne pesmi in zbirke kot celote in presežejo le zunanji vtis razgledanosti in poznavalskosti. Posebna odlika zbirke Drevo delfin pa je pesničin odnos do jezika in jezikovnega ritma. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki pa je pogosto prepleten s stihi, ki vzbudijo nejasen spomin na tudi precej starejšo poezijo. Ta postopek je izpeljan izjemno spretno in pesmi imajo tako še eno referenčno raven: na čisti oblikovni, jezikovni ravni se navezujejo na mojstre slovenske vezane besede, to pa ne z anahronističnim kopiranjem, temveč z izvirnimi sodobnimi uresničitvami.
Natalija Milovanović: Tuja mehkoba (Center za slovensko književnost)
Tujo mehkobo, drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović, uvaja metafora tehnice za tovorni vlak, ki stoji pred vsakim od treh razdelkov (sledi, perspektive, brazgotine), na katere je zbirka razdeljena. S tem ji ne daje zgolj enotnosti in zaokroženosti, ampak predstavlja glavno metaforično vozlišče, ki homogeno spaja teme posameznih pesmih. Prav tako pa na pretanjen način prikazujejo tako skrbnost kakor tudi skrb lirske subjektke, kako sploh ubesediti teme, ki se jih loteva, ne da bi jih zbanalizirala ali jim dodala preveliko težo. Zaveda se, da je njena vednost o svetu omejena, obenem pa opaža, kako se družbena merila vedno hitreje spreminjajo. Pri tem spretno lovi ekvilibrij, da ne bi v svojem tehtanju oziroma prevpraševanju družbe, njenih norm, pravil, ritualov in predvsem odnosa do tujosti njen subtilen in ekonomičen pesniški jezik postal zgolj jeziček na tehnici moralizirajoče družbene kritike. Lirska subjektka ne obsoja, ampak poskuša razumeti, kako družbeno vpliva na medsebojne odnose. Pusti, da njo in osebe, ki so zaznamovanje s tujostjo, naj si bo ta v obliki migranstva ali odtujenosti, in jim v pesmih posoja glas, svet mehča, vendar nikoli ne stre, da lahko pustijo tanko, a opazno sled kot polž, ki se / z najmehkejšim delom sebe / plazi čez svet ostrih robov.
Stanka Hrastelj: Vznožje (Literarno društvo IA)
Zbirko Stanke Hrastelj Vznožje odlikuje izredna izčiščenost. Nobena pesem ni predolga, zdi se, kot da pesnica bralca na svoj postopek nevsiljivo opozarja (ali se z njegovim branjem tudi malo nagajivo igra), ker je v zbirko uvrstila nekaj pesmi, v katerih je že napisane verze črtala – ne zares izbrisala!, tako da ne moreš, da jih ne bi prebral –, te pesmi pa je mogoče brati dvojno: upoštevajoč črtane verze ali upoštevajoč njihovo prečrtanost. Bralec je torej tisti, ki se v teh primerih (vsaj navidezno) odloči, kako dolga bo pesem, pesnica pa je poskrbela, da ena ali druga bralčeva odločitev nobene pesmi ne “poškoduje”: tudi če pri branju upoštevamo prečrtanosti, verzi tečejo, celota ostane, nikjer ne nastane razvalina, ki bi jo morali nujno zakrpati s prečrtanimi verzi. A to je le eden od elementov zbirke, ki nakazuje izbrušenost posameznih pesmi v njej. Stanka Hrastelj se imenitno, nikoli preveč razkošno in nikoli le površno, navezuje tudi na starejše tradicije: posebej opazno je referiranje na svetopisemski in krščanskoliturgični kontekst, bodisi vsebinsko bodisi oblikovno. Odlično npr. spiše zelo sodobne litanije, ki pa so to le po formi – a tu se znova kaže pesničin velikanski premislek in premišljeno zapisovanje, saj je forma pri litanijah praviloma tista, ki naredi najmočnejši vtis. Oblikovna natančnost, dodelanost, izbrušenost – vse to pa pri Stanki Hrastelj ne ostane samo zase: vsebinsko se njene pesmi raztezajo od zelo širokih umetnostnih referenc do strašnega sočasnega svetovnega dogajanja, od intimnih skrbi posameznika do občečloveških pomislekov, na katere je težko dati odgovor.
Prejemnika_ico Veronikine nagrade bomo razglasili na Veronikinem večeru poezije in glasbe v torek, 26. 8. 2025 ob 20. uri na Celjskem gradu, ko bomo posthumno podelili tudi zlatnik poezije za pesniški opus in ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika in kulture Petru Kolšku ter malo Veroniko za najboljšo dijaško pesem Hani Vuga.
Slavnostna govornica bo Alenka Jovanovski, pesnica, prevajalka in sopotnica Veronikine nagrade. Veronikin večer pripravljajo glasbeniki Nuša Ofentavšek, Matic Dokler, Jan Ulaga ter Andreja Šraj s plesalkami Harlekina, društva za umetnost plesa.