Govor Alenke Jovanovski na Veronikinem večeru poezije
1
Živimo v časih, ko nas, verujoče v moč normalnosti, tokovi uničenja zlahka odnesejo v racionalizirano, normalizirano in institucionalizirano blaznost. Ali pa nas odnese v molk, ki je zapovedan, politično korekten, osebno udoben. Včasih ga zahteva vloga tako imenovanega »dobrega človeka«. Včasih je ta molk posledica občutka, da je vsega preveč in preprosto ne zmoremo več odreagirati. Vendar ta molk nas uničuje. Zato se vprašajmo: kako ustrezno, iskreno, človečno, inteligentno in ustvarjalno odreagirati na trenutek, ko se v svetu dogajajo genocidi in je vojna oglaševana kot racionalno smiselna izbira? Bitka s tokovi in vrtinci sistematično sprožanega uničenja se odvija v odnosu do sveta, a tudi v nas samih.
2
Racionaliziranje, normaliziranje in institucionaliziranje blaznosti in molka: trojica teh dejavnosti pripada proizvodni liniji uničevanja. Preveč časa svojih dragocenih življenj smo zapravili, ko smo v imenu varnosti (v imenu prepričanja) hoteli pripadati proizvodni liniji uničevanja. Ko smo trenirali slepoto, odsotnost ljubezni, tekmovalnost, občutja nemoči in večkratno zastiranje resnice, smo trenirali vse, kar nam po drobtinicah odžira človečnost. Na koncu te proizvodne linije, ki v zadnjih letih čedalje bolj stiska naša telesa in telo planeta, maske padejo in prikaže se točno tisto, pred čemer smo bežali: osamelost, odtujenost, bolečina, bolezen, uničenje.
3
In vendar je tu še telo. Naše nedolžno in nevedno telo, ki smo mu prav tako zapovedovali, naj deluje v skladu z organizacijo proizvodne linije uničevanja, nam je vse glasneje začelo govoriti »ne«. Govorilo je in še govori z boleznijo, izgorelostjo, depresijo: »Prekini, razdri produkcijsko linijo uničenja.«
Telo je prva raven poezije. Poezija deluje telesno in vznika telesno. V telesu, ki je stisnjeno v nečutenje, se poezija ne more sprožiti, se zgoditi. Je pa še nekaj na tej povezavi telesom in poezijo. To nekaj se oglaša kot srebrno kladivce in potrkava, postaja ritem in nato stavek v tujem jeziku. Prevesti ga moram, da bi ga razumela.
4
Pesniki prevajamo med različnimi jeziki, govoricami istega jezika in različnimi ravnmi realnosti. Organizacija sveta nas je naučila, da jih je bolje ne videti. Ampak mi vseeno vztrajamo pri tem, da jih vidimo, se jih vseeno učimo videti čedalje več, se jih zavedati in krmariti skozi prepoved videnja in skozi te nevidne ravni. Prav te ravni realnosti spontano zaznavajo otroci. Njim še ni jasno, da je objekt neke vrste umetna škatla ali obod, v katerega smo zapakirali telo, identiteto, predstave o sebi – in vse to postavili v igre moči, osebne ali kolektivne. V svoji spoznavni zmožnosti so otroci enako nedobrodošli kot pesniki, in sicer na način, da je naša spoznavna zmožnost v svetu uničenja označena kot spoznavna nezmožnost.
Naša civilizacija uničuje otroke: v imenu dobrega, koristnega, ker jih hoče utiriti v predpisano videnje realnosti. Otroke normalizirajo in včasih medikalizirajo v imenu dobrega in koristnega. A bolj ko drsimo proti dnu naše civilizacije, hujše je nasilje nad otroci: z birokratskim predpisom se jih ločuje od staršev, načrtno in sistematično se jih strada – samo zato, ker so nosilci potencialnosti življenja in potencialnosti videnja prepovedanih ravni realnosti. Civilizacija, ki to počne, se sesuva v svojem jedru.
Nikoli si nisem predstavljala, da je terapevtska hrana za dojenčke orožje. Toda kdor razume, kako deluje jezik, ta ve, da je orožje ravno tista miselnost, ki terapevtsko hrano za dojenčke razglasi za orožje. To se dogaja. Pred našimi očmi. Tokrat nimamo možnosti reči, da nismo vedeli, videli. Čisto dovolj smo videli. Ali smo to, kar smo videli, tudi tvegali empatično izkusiti in iskati možnosti pravične prekinitve tega stanja?
Poezija je vaja v živosti, občutljivosti in tudi vaja v prevajanju nemožnosti v možnosti. V tem se proizvodnja predmetov oziroma artiklov, ter semplanje in kombiniranje predustvarjenih vzorcev razlikujejo od ustvarjanja.
Prevajanje nemožnosti v možnosti je dejavnost, ki poteka izven območja definiranih, normiranih ali dopuščenih in spodbujanih dejavnosti. Prevajanje nemožnosti v možnosti je stik s še neudejanjenim, in to na vseh možnih ravneh obstoja: telesnem, psihičnem in duhovnem. In v tem smislu je pesniško delo podobno rojevanju otroka, popotnika iz nam nedostopnih svetov, ki se naenkrat znajde sredi slepeče svetlobe neonk v porodni sobi: gol in bos in totalno ranljiv.
5
Če hočemo ohraniti človečnost in vsaj približno duševno zdravje sredi globalne situacije, ko se dogajajo genocidi in je vojna oglaševana kot racionalna preživetvena izbira, smo porinjeni v čutenje in soočanje s posledicami takšnih izbir, ki jih je neznosno videti in občutiti.
Pesnice in pesniki v širšem smislu, se pravi ljudje, ki ne bežijo pred materialno dejanskostjo, a ostajajo v stiku s potencialnostjo, so prvi odreagirali na to situacijo. Prvi so tudi začeli presnavljati vse boleče, trpeče in ranjeno.To je polje, v katerem se je treba gibati z veščino zavedanja, sicer hitro utoneš v bolečini in rani. To je tisti Hölderlinov stavek, da je pesništvo nevaren poklic.
Pesniki in pesnice pa so tudi prvi zaznali, da je v tej situaciji teme potrebno še nekaj: videti globlje, natančneje, dlje, daljnosežno. Zaznali so potrebo po iskanju poti možnega tam, kjer je videti, kot da ni možnih poti. Verz je goreča žilica. In srce je organizem, iz mnogoterih žilic prepleten v ogenj, ki greje, ohranja in razsvetljuje temo. Naj bo to zgodba, je zapisal Refaat Alareer, pesnik iz Gaze, ki so ga ubili pred skorajda dvema letoma. Lahko se samo zahvalim pesnikom za nelahko lekcijo iz poezije, ki niha med obupom in možnostjo: hvala, Mosab Abu Toha, Neža Maurer, Iztok Osojnik.
6
Svet seveda niso oddaljene enklave na drugem koncu sveta. Živimo v vsepovezanosti življenja, zaradi katere je genocid na drugem koncu sveta globoka, a tudi načrtovana in sistematično sprožana rana, zaradi katere se bo krušila tuja in naša človečnost.
Toda to, kar ustvarja te rane, je vsepovezanost uničevanja, ki ni zgolj materialno otipljiva, ampak se je začela z mislijo in čustvom, celo z intelektom brez inteligence.
Vsak dan se torej v svojih mislih, besedah in dejanjih, zavestno ali ne, odločamo za sodelovanje v eni izmed dveh vrst vsepovezanosti: za to, da sodelujemo v vsepovezanosti mašinerije uničenja ali da sodelujemo v vsepovezanosti koreninic, živcev in src, ki grejejo, ohranjajo, dajejo svetlobo sredi teme. Naše odločitve se dogajajo vsako sekundo, z mislimi, besedami in dejanji. Kadar kot posamezniki in civilna družba izberemo iskanje možnosti živega življenja sredi nemožnosti, je skozi nas stekla pogonska sila poezije.
7
Stavek-srebrno kladivce, ki mi potrkava v tujem jeziku, se oglaša takole: »La poesia non serve. La poesia non serve. La poesia non serve.« Kar bi pomenilo: poezija ni potrebna, je neuporabna, brezvezna, ne služi, predvsem ne služi denarja. Toda komu ali čemu ne služi poezija?
Če res gre za poezijo in ne zgolj za spretno skupaj postavljene besede ali za uporabo besed v službi samopromocije, potem poezija ne služi mašineriji laži in nasilja, ki življenja drugih bitij jemlje kot »business as usual«.
Zato pesniki in pesnice iščemo glas, ki nam omogoča ustaviti mašinerijo biznisa, jo prevrtati, na simbolni ravni razgraditi, govoriti skoznjo in razpirati vsepovezanost življenja. Ko delamo z jezikom in besedami, ki jih je okužila mašinerija biznisa, brezčutnosti in uničevalnosti, delamo proti tem besedam in hkrati skoznje: smo nevidni čistilci in čistilke, da bi lahko bili tudi prevodniki nemogočega.
Prav v tem je mojstrstvo jezika: ni tehnično, ampak človečno, zavezano življenju. Mojstrstvo jezika ni nujno popolno, je pa primerljivo z mojstrstvom regrata ali platane, ki že stoletja, vsakič v novih pogojih, iz sebe potegneta takšno silo, da razpokata večtonski beton nevednosti. Govorim o nevednosti, iz katere izrašča uničevalnost. Poezija, kadar govori z mojstrskim jezikom, namagneti potencial življenja.
Poezija v ožjem smislu, ki ga običajno uporabljamo, ko govorimo o poeziji, torej na poseben način dela z besedami. Beseda ima moč zastrupljati ali zdraviti, lagati ali govoriti univerzalno resnico. Tega se je dobro zavedati, kadarkoli pišemo, govorimo, beremo ali mislimo.
V simbolnem, se pravi, v mislih, predstavah in besedah, vsako sekundo dajemo obliko temu, kar se nato, akumulirano in kolektivno potencirano dogaja kot organizacija sveta. Tudi pred temi odločitvami stojimo vsak dan kot ljudje sredi civilizacije znaka, algoritma, neznosne hitrosti komunikacije, ki izrinja človeški bližino in z njo srčni pogovor. Srčni pogovor s sabo in z drugimi je okolje, v katerem se najprej povežejo žilice in živčni sistemi, in šele potem se poezija lahko zgodi.
Poezija je pogum in vizija, je most med nemožnim in možnim. Ta most lahko zgradim, če ohranjam enovitost tišine, besede in dejanja. Kadar ta enovitost razpade, dobimo: zamolk namesto tišine, besedo – prazno obljubo, dejanje brez zavedanja.
Zato je delo pesnika in pesnice v temle: šivati ranjena tkiva in ponovno variti enovitost tišine-besede-dejanja. Pri tem se pogosto spopademo s strahom, da bi udejanjili živodajni potencial v sebi. Vendar pa je udejanjiti ga edina smiselna pot za nas.
8
Poezija ne služi, kadar jo delam oziroma pustim, da se zgodi na neki zelo prvinski ravni. Samo v goloti srca izvira poezija, ki je ni mogoče (re)producirati.
Poezija ne služi, kadar izrašča iz zavedanja in resnicoljubnega govora. Govorjenje resnice je zdravilno.
Poezija ne služi, kadar izrašča iz živodajnega govora in ljubezni. Toda ne iz tiste ljubezni, ki nam je bila zgodovinsko in potrošniško vcepljena kot vzhičenje, služenje oblasti, ponižanje, žrtvovanje, polaščevanje, polaščenost, teritorij, bojno polje.
Osip Mandelštam je zapisal: »S svetom oblasti sem imel otročje vezi.« Zelo me pomirja, da je v tem verzu uporabil preteklik in s tem nakazal možnost našega človeškega potenicala: prekiniti otročje vezi s svetom oblasti. Ljubezen, iz katere izrašča poezija, ne le Mandelštamova, pa si ne prilašča ne teritorijev ne bitij, ampak spoštuje življenje in v nas krepi prijateljstvo.
Takšna ljubezen je hkrati eno s prostim dostopom do čiste vode, zdrave hrane, neposiljene narave, varnega in primerno toplega doma, ustrezne in pravočasne medicinske pomoči – za vsa bitja enako. V ljubezni ni identitetnih bojev za premoč, ugled in kapital. Vendar to ljubezen, ki so je vredna vsa bitja enako, šele odkrivamo.
Skozi takšno, pokončno ljubezen lahko v časih ukrivljenih hrbtenic postanejo pokončne tudi poezija in besede, ki si jih govorimo. Le pokončni lahko izrečemo vse neudobne »ne«, da bi lahko izrekli vse, včasih enako neudobne, a živodajne »da«.
Samo če poezija ne služi, je nujno potrebna v svetu po Auschwitzu, Hirošimi, Srebrenici, Gazi.
Celjski grad, 26. 8. 2025