ustvarjalna likovna delavnica z dijaki umetnške smeri Gimnazije Celje – Center »ZaVEZa«
Mala Veronika, mlajša sestra Veronikine nagrade, praznuje 10. rojstni dan.
Mala Veronika je nagrada za najboljšo dijaško pesem leta. Izbor poteka preko pesniškega natečaja s tričlansko strokovno žirijo in v sodelovanju s slovenskimi srednjimi šolami od leta 2016 in v desetih letih se je v mreže male Veronike ulovilo lepo število mladih pesnic in pesnikov, ki danes krojijo krajino sodobne slovenske poezije.
Ob letošnji 10. obletnici nagrade smo želeli literarno ustvarjalnost mladih pesnic in pesnikov počastiti s projektom, ki bi literaturo povezal z vizualno umetnostjo in širil sporočilo o pesniški ustvarjalnosti mladih po slovenskih srednjih šolah v obliki potujoče likovne razstave.
Izvedli smo ustvarjalno delavnico z dijakinjami in dijaki Gimnazije Celje – Center, s katero Društvo likovnih umetnikov Celje uspešno sodeluje že vrsto let.
Mentorice na ustvarjalni delavnici so bile Nuša Komplet Peperko, Andreja Džakušič in Mojca Senegačnik, ki so pripravile koncept z delovnim naslovom »ZaVEZa«. Mladi literati so zavezani ustvarjanju z besedo, likovniki se zavezujejo delovanju skozi vizualni jezik, vse skupaj povezuje ljubezen do ustvarjanja, sama poezija pa povezuje mlade z vseh koncev Slovenije. Besedna igra na temo »vez, vezi, verzi« hkrati označuje tudi eno od likovnih tehnik, ki je bila uporabljena pri ustvarjanju artefaktov (vezenje, tudi vezenje verzov).
Namen delavnice je bil dijakinjam in dijakom predstaviti literarno dejavnost njihovih vrstnikov ter jih spodbuditi, da besedna sporočila (poezijo) podoživijo in reinterpretirajo skozi vizualne jezike ter jih pretopijo v skupinska likovna dela večjega formata, ki se bodo v obliki prostorske postavitve selila po posameznih srednjih šolah, od koder na natečaj mala Veronika že 10 let prihaja izvrstna dijaška poezija.
Vizualni jezik nagovarja neposredno, z njim lahko »povemo« tudi neizgovorljivo, zato je poeziji dober sopotnik.
Razstava je bila v formalnem smislu zasnovana v obliki prostostoječega »paravana«, kjer posamezne stranice sestavljajo kosi filca različnih formatov, obdelani s tiskom, ročnim vezenjem in poslikavami – motivi izhajajo iz izbora dijaških pesmi finalistov v obdobju desetih let.
Izdelava samih artefaktov je potekala v obliki daljše, dvodnevne ustvarjalne dijaške delavnice v gimnazijskih ateljejih. S predstavitvijo koncepta in literarno vzpodbudo je sodelovala vodja projekta mala Veronika, Nuša Komplet Peperko, likovni del delavnice pa sta mentorirali vizualni umetnici Andreja Džakušič in Mojca Senegačnik.
Premierno je bila razstava kot končni rezultat te ustvarjalne delavnice predstavljena 21. aprila 2026 v Osrednji knjižnici Celje, kot spremljevalni program Nacionalnega posveta za poezije.
Sodelovali so dijaki umetniške gimnazije – likovna smer Gimnazije Celje – Center:
dijaki 1. i: Diana Konovalova, Maks Korošec, Oskar Kovačič, Naja Miklavžina, Lucija Možina, Tristan Ivor Novak, Teja Tuhtar;
ter dijaki 3. i: Ula Flis, Gaja Gorečan, Ines Gubenšek Rovšnik, Pija Herič, Eva Kukovec, Mirjam Senica, Ela Uhan, Samo Zilli.
IZJAVE AVTORSKIH SKUPIN
Gaja Gorečan, Ines Gubenšek Rovšnik, Pija Herič in Mirjam Senica:
Po prebiranju nominiranih pesmi za malo Veroniko smo se vprašale, kako se počutimo – najbolj ustrezen odgovor je bil: majhno. Zato smo se odločile, da na format postavimo majhnega človeka, obkroženega s časopisi in časopisnimi izrezi, ki predstavljajo vse tegobe, nadloge in težave sveta, v katerem živimo. Čez smo z rdečim pisalom zapisale pesniške verze in naključne misli, ki nam v vsakdanu pomagajo odmisliti razne sitnosti, na vrh pa prilepile znan citat nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja (Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice). Slednjega smo na dnu dopolnile same z verzom: in da se z njo lažje soočimo.
Ta izdelek je odraz našega pogleda na poezijo, naših občutij, ko jo prebiramo, in tolažbe, ki jo najdemo v njej.
2.
Poglobile smo se v odnos med pesnikom in njegovo poezijo ter si zastavile mnoga filozofska vprašanja. Zakaj pesnik piše pesmi? Zapisuje svoje skrivnosti in vse, česar ne more povedati na glas? Se torej skriva za svojo umetnostjo ali kaže svoje srce vsem na očeh?
Naslikan je celopostavni portret ženske, pesnice, ki se skriva za skoraj črnim zastorom. Ko gledalec pristopi bliže, lahko na njem opazi rdeče izvezene verze – poezijo, ki jo piše njeno srce, govorijo pa njene rdeče ustnice, ki jih gledalec lahko vidi, če le premakne zastor.
S tem izdelkom odgovarjamo na neodgovorjeno vprašanje: se pesnik s svojo poezijo skriva ali ne?
Diana Konovalova, Naja Miklavžina, Lucija Možina, Teja Tuhtar:
Skupaj smo na začetku prebrale pesmi iz male Veronike in izločile tiste, ki nam niso bile všeč. Končale smo s štirimi pesmimi: »Mrtvak«, »Zakaj se identificiram …«, »Vsak dan smo večji« in »Ko sem potrkal«.
Vprašale smo se, kaj imajo vse te pesmi skupnega. Odgovor je bil: žalost, samoto in monotono ozračje.
Začele smo s prvim izdelkom: celotni panel smo obrnile na zadnjo stran in leseni okvir prekrile z belim blagom. Iz blaga smo izrezale okno ter ga okrasile z luno in soncem na nasprotnih straneh. S tem smo želele predstaviti pogled v resnico in pokazati, kaj se pravzaprav skriva za vsemi pesmimi.
V spodnji del panela smo izdelale in vstavile tri ključne predmete iz pesmi, iz katerih smo črpale navdih. Predmeti so bili zrcalo, ptičja kletka in zvezda. Kot omenjeno zgoraj, je vse izbrane pesmi povezoval občutek žalosti, samote in monotonosti. Zato smo vse predmete prepletle z rdečo nitjo, s čimer smo nakazale to povezanost.
Za drugi panel smo se odločile črpati navdih iz pesmi »Mrtvak« in »Vsak dan smo večji«. Drugi panel smo tako s sprednje strani deloma prekrile s črnim blagom. V blago smo zašile črte iz rdeče niti, ki nakazujejo rast človeka (ko nas starši postavijo ob steno in zarišejo črto, koliko smo zrasli). Iz belega blaga smo izrezale okostnjaka in ga postavile ob rdeče črte. Iz rdečega blaga smo izrezale dve roži in cvetje, z oranžno kredo pa vrisale vse podrobnosti ter vse skupaj prilepile na panel.
Rdeče-oranžno cvetje predstavlja cvetje, ki ga ob dnevu mrtvih (Día de los Muertos) v Mehiki posuvajo po tleh, da bi pokojne sorodnike vodilo domov.
Ula Flis, Eva Kukovec, Ela Uhan, Samo Zilli:
Ob prebiranju vseh nominiranih pesmi smo razmišljali o tem, kje se poezija dejansko rodi in kje konča svojo pot. Ali se začne v globinah pesnikovega srca ali šele takrat, ko jo bralec zagleda in ponotranji? Naše delo raziskuje to nevidno vez med čustvom in percepcijo.
V zgornjem delu dominira anatomsko srce, ki je obdano z raztrganim papirjem, kot nekakšna luknja v pesnikovo dušo, ki predstavlja vir surove, neobdelane iskrenosti. Iz njega se spuščajo rdeče niti, ki so kot krvne žile ali kaplje krvi ter lahko predstavljajo pesnikovo trpljenje. Te niti se na dnu povežejo z očesom, ki simbolizira nas, bralce, in naš način gledanja na svet.
Glavni poudarek našega razmišljanja je bila povezava, da poezija ni le beseda na papirju, ampak živa nit, ki prenaša težo pesnikovega srca naravnost v naš pogled. Z izdelkom želimo pokazati, da nas poezija uči gledati s srcem.
Ela Uhan in Samo Zilli:
Pri preučevanju nominiranih pesmi sva opazila motiv iskanja, in sicer iskanja smisla, resnice ali zgolj trenutka miru v kaotičnem svetu. To delo predstavlja proces prodiranja skozi plasti, ki nas ločujejo od globljega razumevanja umetnosti in nas samih.
Osrednji motiv je roka, ki se steguje iz temnega, meglenega dna proti svetlejšim, ukrivljenim plastem nad njo. Te plasti sva si predstavljala kot ovire, ki jih moramo premagati, da bi prišli do bistva.
Glavni poudarek najine interpretacije je bil dotik neznanega, saj roka simbolizira bralca ali pesnika, ki se ne zadovolji le s površinskim videzom oziroma znanjem, temveč želi razmakniti te navidezne ovire življenja in izkusiti njegove skrite plati.
Maks Korošec, Oskar Kovačič, Tristan Ivor Novak:
Gre za likovno delo, ki združuje ploskovne in prostorske elemente ter prikazuje stilizirano človeško figuro. Kompozicija je vertikalna, figura pa je razdeljena na več delov, kar nakazuje abstrakcijo z elementi figurativnosti.
Temna silhueta močno izstopa iz svetlega ozadja, rdeča linija ob robovih pa poudarja obliko in lahko simbolizira napetost ali mejo. Na figuri se pojavljajo različni znaki, kot so številke, križi in koncentrični krogi na glavi, ki delujejo kot simboli ter nakazujejo razčlenjenost telesa ali identitete.
Glava spominja na tarčo, kar lahko pomeni izpostavljenost ali ranljivost. V spodnjem delu je dodan tridimenzionalni element iz vrvi, ki delo razširi v prostor in lahko predstavlja povezavo ali omejitev.
Delo lahko razumemo kot prikaz človeka, ki je razdeljen, nadzorovan ali izpostavljen vplivom okolja, pri čemer poudarja občutek ranljivosti in izgube celovitosti.
