slavnostni nagovor Denisa Škofiča ob podelitvi Veronikine nagrade
Leta 1886 je angleški viktorijanski slikar George Frederic Watts naslikal svojo najbolj znamenito sliko – Upanje. Upodobil jo je kot žensko z belo prevezo čez oči, oblečeno v modrikasto tuniko, z nadihom zlatorjave barve v gubah, ki s prekrižanimi nogami sedi na globusu v barvi okra in plesnivozelenih lis, čez katerega se plasti nekaj viter meglic, ter z glavo prislonjeno ob liro z le eno samo struno, zamišljeno igra nanjo, medtem ko se v temnem umazano modrem ozadju skriva ena majhna zvezda. Ne mine dan, da si ne bi ob poslušanju novic o dogajanju doma in po svetu pred oči priklical te podobe. Težko je verjeti, kako hitro se lahko merila, vrednote, pravila in zakoni, ki so dolga leta določali naš vsak dan, spremenijo skorajda čez noč. Ob vsem, kar se dogaja, se je težko znebiti občutka, da se nahajamo v vzporedni resničnosti, ki skorajda v vsem na prvi pogled do najmanjše podrobnosti posnema našo stvarnost, vendar ko bolje pogledamo, opazimo, da so ključni dejavniki in zakonitosti postavljeni na glavo.
Če namreč natančneje opazujemo in poslušamo, vidimo, da v njej ni morale, ni sočutja, ni vrednot, ni solidarnosti, ni pravil, da ne veljajo nobeni zakoni, določila, dogovori, ki smo jih sklenili po drugi svetovni vojni. Opazimo, da je vse podvrženo denarju in da tisti, ki ga imajo največ, lahko brez posledic in vesti, s puhlo prozornimi izgovori, počnejo, kar se jim zahoče: zanikajo klimatske spremembe, onesnažujejo okolje, širijo lažne novice, izkrivljajo dejstva, diskreditirajo drugače misleče, izsiljujejo druge države, prisvajajo ozemlja, začenjajo vojne, pobijajo protestnike, izvajajo genocid, za dobiček izžemajo ljudi do zadnje kaplje krvi ter nas zaradi lastnega nenasitnega pohlepa potiskajo vedno bližje novi svetovni vojni. Naša resničnost me trenutno spominja na karikature iz zgodovinskih učbenikov, ki prikazujejo svetovne voditelje, kako z noži režejo Zemljo kot torto in si z grotesknimi nasmeški delijo njene kose. In če bi znova prebrali, kaj piše pod temi karikaturami, bi ugotovili, da se skorajda bere kot poročilo o današnjih dneh in da se tako kot vedno do zdaj nismo nič naučili iz zgodovine.
V teh zapisih manjkajo le računalniki, pametni telefoni, algoritmi in umetna inteligenca, ki obvladujejo naša življenja na vsakem koraku in zabrisujejo meje med zasebnim, javnim, resničnim in izmišljenim. Zmožnosti umetne inteligence se iz dneva v dan povečujejo in z njo pri mnogih ljudeh tudi občutek, da je še padla ena ključnih trdnjav človečnosti, in sicer umetniško ustvarjanje. Tisti, ki so na oblasti, že od zmeraj poskušajo razvrednotiti umetnost in umetnike, jo na tak ali drugačen način prikazati kot brezpredmetno ali odvečno, njene ustvarjalce pa kot brezdelne parazite, ki živijo od denarja davkoplačevalcev. Razlog je čisto preprost, umetniško ustvarjanje se ne podreja nobenim pravilom in diktatom, ampak išče vedno nove, drugačne poti, kako bi zapopadlo svet in človekovo vlogo v njem. Umetnost prevprašuje, spodmika tla, dela nas empatične, primora nas, da mislimo in da se zamislimo, da vidimo estetiko v lepem in grdem, ne posnema, ampak ustvarja in kar je najbolj ključno – drži ogledalo svetu in sebi.
Vse našteto ne ustreza tistim, ki v rokah držijo vzvode oblasti, saj potrebujejo ljudi, ki nekritično sledijo njihovim navodilom in ne opazijo, da niso več kot vrteča se kolesca v velikem mehanizmu neokapitalizma, kateri v največji meri služi samo tistim, ki so na njegovem vrhu. Ta mehanizem nam je z leti neopazno vnesel drugačne vrednote, prepričanja in poglede na svet, in sicer da je smisel življenja ustvarjanje dobička, kopičenje predmetov in nenehna gospodarska rast. Vtihotapil se je v naš jezik, s katerim si razlagamo svet in komuniciramo z drugimi, naenkrat se razmerja več ne splačajo, ljudje niso več nič vredni, znanje je precenjeno, treba je varčevati z besedami, narava pa ni življenjski prostor, temveč vir naravnih bogastev. Logika kapitala in tržnega gospodarstva se je polagoma usedla v našo zavest, da na vse – tako odnose, prepričanja, verovanja, znanje, telo, kakor vse, kar nas obdaja – gledamo izključno skozi prizmo dobička, zaradi česar se vse prvine človeškega življenja spreminjajo v tržne niše, tudi umetnost. In ker se visoka umetnost temu izmika in rajši razkriva te mehanizme kakor tudi svojo vlogo v njih, se jo diskreditira z jezikom, ki smo ga z leti ponotranjili, in sicer da je umetnost odvečna, ker nikomur ne služi. Kar je res, kajti namen umetnosti ni, da služi komur koli, ampak da nas opominja, da je vse minljivo in da je življenje čudež, ki je paradoksalno obenem neponovljivo in individualno ter ponavljajoče in obče. Moč umetnosti leži v tem, da vase sprejme vse, kar družba ustvari, tako najbolj plehke kakor tudi najbolj kompleksne dosežke, in jih subverzira, slednje se bo na koncu zgodilo tudi z umetno inteligenco in vsem, kar bo sledilo. Morda je svet trenutno videti kot vzporedna resničnost ali kot skladišče filmskih rekvizitov v Hollywoodu, kjer se je v času druge svetovne vojne zaposlil filozof in esejist Günther Anders, ki je bil židovskega rodu in je v ZDA pobegnil pred holokavstom, potem pa je bil zaradi ironije usode tam primoran poleg kostumov iz preteklih zgodovinskih obdobij skrbeti za nacistične uniforme in škornje, saj so te tam kot vse ostale oprave, pristale za potrebe filma. A naj se nam zdi naša resničnost še tako absurdna, temna in negotova, si je treba dnevno v misli priklicati podobo slike Georga Frederica Wattsa, na kateri je upodobljena ženska, ki sedeča na globusu, zamišljeno igra na liro. Sporoča nam, da je v najbolj brezupnih časih naše zadnje upanje zmeraj umetnost. Najboljši dokaz za to je literarni natečaj mala Veronika, ki letos obeležuje deset let. Namreč ni samoumevno, da v šolskih klopeh nastaja vrhunska umetnost, še posebej sodobna poezija, ki obenem dobi tudi mesto v širšem javnem prostoru, kakor je podelitev Veronikine nagrade. Če parafraziram verze letošnje zmagovalke Neže Grajfoner: gremo delat prevale v peskovnik, majhni delci bodo ublažili padanje, tako da lahko vadimo tudi prevale nazaj.
Slovensko ljudsko gledališče Celje, 25. 8. 2026