Do 21. marca je na pesniški natečaj za nagrado mala Veronika prispelo 33 dijaških pesmi s slovenskih srednjih šol. Strokovna komisija v sestavi Alja Pušič, Ana Kumperger in Hana Bujanović Kokot (predsednica) je izbrala 5 nominiranih pesmi.
Vabljeni, da z všečkom na socialnih omrežjih Veronikinine nagrade (facebook in instagram) glasujete za eno od njih.
Glasovanje poteka do petka, 18. 4.
Prejemnika_co letošnje nagrade mala Veronika bomo razglasili 23. aprila, na svetovni dan knjige.
Izak Kabir Khan: GLUTENSKE MOKRE SANJE (Gimnazija Bežigrad, mentorica: Nika Gradišek)
Pesem Glutenske mokre sanje izvirno in z dobro mero cinizma posega po metafori. Bivanjske tematike in stiske se loteva s humorjem, v kratkih in preprostih verzih pa stopnjuje navezavo med mislimi, kasneje tudi subjektom samim in nečim tako preprostim, kot je moka. Kljub vlagi moke pa pesem ne izvodeni, ampak skozi verze bralcu slikovito ponazori notranjo stisko, ki je, kljub svoji abstraktnosti, do njenega konca predstavljiva vsakemu. Pesem nas je prepričala s svojo kreativnostjo in drugačnostjo v obravnavi tematike ter hkrati izčiščeno in humorno poetiko.
Neja Mihevc: odprto okno (Gimnazija Celje – Center, Nataša Grobelnik)
Pesem navduši z izjemno dovršenim ritmom, ki je v prvem delu umirjen, prepuščen prispodobam, proti koncu se začne stopnjevati (mraz se zažira v širino / sveča usahne / vonj cinkarne spet pogoltne sobo), v zadnjem verzu pa obstane, ujet v neizrekljivem. V ospredju je subjektka, ki je ujeta med vse bolj iznakaženo naravo (vonj iz tovarne, sveča iz lidla) in preizpraševanjem o nedosegljivem odnosu. Močne čutne zaznave, ki se zlijejo v vlogo sinestezije, bralca postavijo pred vprašanje o minljivosti in nezmožnosti, da bi vanjo znali poseči kakor koli drugače kot zgolj s svojimi mislimi.
Hana Vuga: brez naslova (Gimnazija Nova Gorica)
Pesem z začetnima verzoma ko te vprašam / če si že kdaj brala O’Haro nas je prepričala z razplastenostjo želje po materializiranju brnenja prstov. Plast “tega, kar te sprašujem” se je začela luščiti od plasti “tega, kar te želim vprašati,” s tem pa se med slojema odpira naelektrena snov, ki se je zalepila med tlemi in stropom, kot se med bralca in pesem raztegne hrepeneča bit Franka O’Hare. Med hrepenenje avtorica uvede kadre različnih prostorov, ki se kot kartice s potovanj prikazujejo pred očmi bralca, hkrati pa se zadržijo le za hip, da ostane le meglen približek vsake – želja, ki se nalaga plast za plastjo.
Miha Ferlinc: maturantske plesne vaje (II. gimazija Maribor, mentorica: Nina Medved)
Pesem maturantske plesne vaje se ob branju sprehodi skozi nas kot osveženi plesni koraki. Izpostavlja spontanost otroštva in šablone odraslosti – kako se dotikajo gibi, ki so za svet odraslih naučeni. Koraki naprej postanejo nekaj, kar je potrebno vaditi, osmisliti premikanje z jasno zastavljenimi cilji, ki se pa od mladih pričakujejo prav na meji med otroštvom in odraslostjo, po kateri z nostalgičnimi koraki pleše tudi pesem.
Slavko Hyzs: ZOBNI RENTGEN (Šolski center Novo mesto, mentor: Denis Škofič)
Pesem Zobni rentgen, deljena na štiri kitice, je v svoji vsebini jasno ločena na dva dela, ki sta, vsak s svojimi vrlinami, prepričala komisijo. V prvih dveh kiticah pesmi bralca v dogajanje in medias res vpelje odrezav dialog, povedi pa se skozi kitici daljšata, stopnjujeta, dokler ne privedeta do preobrata. V drugi polovici pesmi se avtor uspešno preigrava z zobatimi besednimi igrami in jih vpeljuje v pesem, brez da bi pri tem izgubil razumevanje ali zanimanje bralca, vsakdanjo situacijo kot je obisk zobozdravnika – četudi ta plaši mnoge – pa uspešno prelevi v nekaj več, v strah pred neznanim, vsem, kar še prihaja.
