Na natečaj mala Veronika 2026, ki izbira najboljšo dijaško pesem leta, je prispelo 30 pesmi prav toliko avtoric oziroma avtorjev iz različnih slovenskih srednjih šol. Strokovna komisija v sestavi: Alja Pušič (predsednica), Hana Bujanović Kokot in Ana Kumperger je za nagrado mala Veronika nominirala pet pesmi:
- Neža Grajfoner: IGRATI SE … (KAJ ŽE TO POMENI?) (II. gimnazija Maribor, mentorica: Nina Medved)
- Maša Sagadin: GEOMETRIJA ODHODA (Srednja šola Slovenska Bistrica, trgovec, mentorica: Natalija Majerić)
- Eneja Šoster: Čakalnica (Srednja šola Slovenska Bistrica, splošna gimnazija, mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič)
- Enja Podboj: HIŠA (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, mentorica: Vita Žerjal Pavlin)
- Gal Rozman: Poletje, ki je ostalo v travi (Srednja zdravstvena in kozmetična šola Celje, mentorica: Urška Lorenčak)
Tehnika delanja prevalov v pesmi IGRATI SE … (KAJ ŽE TO POMENI?) je nostalgično iskanje pravih, bistvenih občutij. Ilustrira telesni postopek, ki sam v sebi prenaša tudi pesniškega. Kako iztegniti in pokrčiti prave dele, kako razumeti obrate, ki jih iščem, kako se pri tem ne poškodovati. In kako to narediti v pesmi.
Željeno gibanje, torej gibanje v prevalih, je v razumevanju pesmi pogojeno tudi s kazanjem jezika gravitacije, torej z neizogibnimi silami, ki pospešijo postopek. Čeprav bi si morda želela, da se za več kot trenutek s celim telesom zadržim nad tlemi. Pesem je na koncu pospremljena z strpnostjo, ki za svet in dogajanja ni več značilna. Tudi če takoj ne usvojim prevalov, imam veliko časa, v percepciji pesmi je to celo popoldne. In upam si trditi, da pesem dopusti poskušanje tudi v jutrišnjem popoldnevu, dokler je v enem poskusu zajet ves čas in cela jaz.
Tako se poskušam obrniti s celim telesom in s celim popoldnevom v istem hipu, kot se prevalim vsako popoldne znova – nazaj.
Lirski subjekt v pesmi Geometrija odhoda s svojimi orodji zariše jasne oblike sveta, ki mu pripada – sebe in okolice. Med njima zeva velika razlika, a hkrati obstaja vsesplošen duh, ki straši tako po telesu kot v njegovi okolici. Domiselni subjekt najde zaveznika samo v svoji senci, ker je ta edina, ki ga ne prosi, naj se nasmehne. Ponovno lahko govorim o uporabi lastnih orodij, za katere upam, da bodo v svetu zdržala. Tudi v poeziji – edina varnost, na katero se lahko zanesem, je govoriti iz pesmi.
Kar pesem naredi posebej zanimivo je tudi ugibanje o subjektovi želji po pripadanju temu kotu sobe, tem stenam, tem sivim ulicam. V resnici ne upam trditi, ali pripovedovalec gleda na svet z željo, ali je to željo že pustil na dnu pozabljenega kozarca. Vsekakor pa se skozi celotno pesem izraža opcija praznega teka, prav zaradi nje subjekt deluje zelo pozorno.
Pozoren je tudi do lastnega občutka, ki seže tudi po meni kot bralki. Če bi znala nagovoriti to bedo, ki jo imam, ki jo ima vsak, v sebi, bi rekla, da v podplatih nosim ves beton tega mesta.
Lirski subjekt pesmi je ujet v vicah, vmesnem prostoru, v tem pa s kratkimi, presekanimi verzi in odrezanimi povedmi uspešno ohranja tudi bralko. Pesnica v svoj prid uporabi neznanje in tišino in z zadržano govorico ustvarja napetost in vzdušje, v katerem ima prav vsak dogodek vso in hkrati nobene moči. Avtorica uspešno prepleta živeče – subjekt, nekdo, ki spi v drugi sobi – z neživečim – na steni je ura dihala, saj v Čakalnici čas, kot skoraj napove že naslov, teče drugače.
Vrhunec pesmi je v priznanju, da ostajanje ni posledica poguma, temveč izgubljenosti. Ta obrat preseže pričakovano interpretacijo in pesem postavi v polje globlje eksistencialne refleksije. Prav pred vprašanje moči je postavljen tudi subjekt, ki ima v rokah, kot že omenjeno, vso in nobene moči hkrati. Zdi se, da se odloča popolnoma sama in hkrati sploh ne ona, morebiti samo odločitev celo preda drugem, predvsem pa ostaja ujeta v limbu, vzpostavljenem v verzih.
Pesem Hiša s prvo kitico ustvari uokvirjen prostor, obdan s štirimi stenami, ki omejuje in se hkrati razširja v novo nedoločljivo razsežnost teme. Občuti se tesnobno, že skoraj klavstrofobično vzdušje, ki se s personifikacijo hiše (prostora) spremeni v sovražno bitje, ki sliši, vidi in govori ali morda celo požira. Zavetje se torej preveša v nevarno past.
Če v prvi kitici avtorica prostor opredeli horizontalno, ga v drugi in tretji kitici opredeli vertikalno. Zdi se, da stropi ves čas opazujejo “ujetnika”, saj rastejo ali se dvigajo glede na strah, ki ga ta čuti – to kaže na psihološko dimenzijo pesmi, v kateri prostor projekcija notranji strah. V tretji kitici se pogled preusmeri v tla, ki imajo podobo peščene obale z mivko in morjem v ozadju. Mivka ne daje nobene opore, je nestabilna, morje, ki je nastalo iz solz, pa predstavlja nekaj globljega, širšega, morda tudi nevarnega.
V zadnji enovrstični kitici se avtorica vrne k horizontalnemu pogledu, pravi, da “vrat in oken k sreči ni”, kar lahko razumemo kot ironičen verz, ki pomeni popolno ujetost in brezizhodnost.
Poletje, ki je ostalo v travi je tiha meditacija otroštvu in brezskrbnemu preživljanju prostega časa. V poletni travi išče julijske večere in dneve, ko še sonce ni hotelo domov, saj so bile ure počasne. Kljub ogromnosti sveta ga je bilo takrat mogoče celotnega stlačiti v žepe in rane na kolenih. Avtor je uspešno prikazal tuid dvoreznost majhnosti in ogromnnosti sveta prikazal, saj lahko tega odnese tako hitro kot veter odnese seme regrata.
Ni jasno, ali pesnik nagovarja bralko ali prijatelja iz otroštva, a to niti ni važno, saj s svojimi opisi uspešno slika otroštvo prav vsakega, skoraj klišejske izkušnje pa skrite na poljih uspešno prepleta s travnimi bilkami in ranami, ki nikoli resnično ne bolijo. Pesnik suvereno uporablja podobe iz poletnih polj in otroštvo upodablja skoraj kot (ključen) del narave. Pesem s podobami iz narave slika spomine otroštva, ki nas popeljejo v lastne albume in spominske knjige, kjer bomo morebiti imeli srečo, da na kakšni bilki še najdemo sekundo minulega poletnega večera.
Končnega zmagovalca_ko bodo z glasovanjem izbrali pretekli prejemniki nagrade male Veronike, bralci preko glasovanja na socialnih omrežjih Veronikine nagrade (facebook in instagram) ter upoštevale pa se bodo tudi ocene posamezne pesmi komisije.
Najboljšo dijaško pesem leta 2026 bomo razglasili na svetovni dan knjige, 23. 4. 2026.
Vabljeni tudi k branju vseh prispelih pesmi TU.